3. koncert cikla Carpe artem
Carpe artem: Nove poti
Četrtek, 16. junija 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor
Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič
Na zaključnem koncertu spomladanskega sklopa glasbeno-umetniškega cikla Carpe artem, ki ga prireja Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s Slovenskim narodnim gledališčem iz Maribora, z naslovom Nove poti bomo slišali ambiciozen program za večjo komorno zasedbo s spletom klasičnega in sodobnega: glasbo Gabirela Pierneja, vsestranskega glasbenika pariškega fin-de-siècla, redko izvajane postmodernistične Ljudske plese Luciana Beria, prvo slovensko izvedbo skladbe ameriškega skladatelja Matthewa Kennedyja in francosko šarmantnim kvintetom Jeana Françaixa.
Protagonistki programa sta na Dunaju delujoča harfistka Tina Žerdin in mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst, kot gostja bo nastopila tudi violinistka Kristina Šuklar, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra radia ORF na Dunaju.
Glasbeniki:
Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran, Tina Žerdin, harfa, Mateja Kremljak Hotko, flavta, Domen Marn, klarinet, Kristina Šuklar, violina, Roberto Papi, viola, Gorazd Strlič, violončelo, Krištof Hrastnik, tolkala, Tajana Novak, tolkala
Program:
Gabriel Pierne: Variations libres et finale
Luciano Berio: Folk Songs za glas, flavto, klarinet, harfo, violo, violončelo in tolkala
Matthew Kennedy: Six Encounters of Mistrust and Coffee – prva izvedba v Sloveniji
Jean Françaix: Kvintet št. 2 za flavto, violino, violo, violončelo in harfo
O PROGRAMU
Gabriela Piernéja (1863–1937) je izoblikovalo živahno in umetnosti izjemno naklonjeno okolje pariškega fin de siècla, ki ga je kot vsestranski glasbenik – skladatelj, dirigent, pianist, organist in organizator koncertov – tudi sam dejavno sooblikoval. Čeprav ga zgodovina glasbe danes obravnava predvsem kot skladatelja, je večino svojega odraslega življenja posvetil dirigiranju. Leta 1910 je na čelu še danes delujočega pariškega orkestra Colonne nasledil njegovega ustanovitelja, Édouarda Colonna, ter orkestru dirigiral vse do svoje upokojitve leta 1933. Inteligenten, dojemljiv in odprt do sodobnih umetniških tokov, je Gabriel Pierné zaslužen za krstne izvedbe številnih temeljnih in prelomnih del zahodne klasične glasbe, kot so na primer Ibéria Clauda Debussyja, Ravelova suita Daphnis et Chloé ter balet Le Oiseau de Feu Igorja Stravinskega. Kadar ni bil polno zaseden z dirigentskimi obveznostmi, si je ob večerih rad privoščil ogled cirkuške predstave; nenavadno navdušenje, ki pa ga je Pierné delil s številnimi sodobniki, tudi s skladateljskima kolegoma Erikom Satiejem in Igorjem Stravinskim. Skladanju se je Gabriel Pierné intenzivno posvečal pravzaprav samo tri mesece letno, v času poletnih počitnic, ki jih je tradicionalno preživljal na bretonski obali. Kljub temu je ustvaril impresiven opus prek sto petdesetih del, v katerih sta eleganca in melodični šarm, dediščina Piernéjevega učitelja kompozicije Julesa Massenetja, vpeta v spretno obvladovanje glasbene teksture in forme, ki ga dolguje svojemu orgelskemu profesorju Césarju Francku. Inovacije glasbenega jezika, ki jim je bil kot dirigent izjemno naklonjen, je Pierné kot skladatelj sprejemal le izjemoma in zelo selektivno. Tako je izoblikoval svojstven glasbeni jezik, ki je v svojem bistvu tradicionalen, a se hkrati zaveda sodobnosti. V tem kontekstu poslušamo tudi skladbo Variations libres et finale za flavto, godalni trio in harfo (1933). V njej skladatelj avtonomijo posameznih inštrumentov spretno spaja v homogeno celoto, ki je mestoma impresionistično prosojna in lahkotna, mestoma pa preide v zgoščen kontrapunkt. Briljanten in ritmično agilen finale poudarja virtuoznost solistov, hkrati pa mojstrsko izrablja zvočne potenciale inštrumentalne skupine. Skladba se zaključi z melanholično reminiscenco prve teme.
Ustvarjalna, institucionalna in teoretska dediščina Luciana Beria (1925–2003) je izjemna in z vsako kratko predstavitvijo ji bržkone storimo krivico. S svojim skladateljskim delom je presegal vprašanja kompozicijskih tehnik in se loteval širših dilem sodobne kulture; njegove skladbe tako niso zgolj umetniški artefakti, pač pa oblika akademskega diskurza, prek katerega prevprašuje meje glasbe in glasbene prakse. Po začetnem zanimanju za serializem (študij pri Luigiju Dallapiccoli) se je navdušil nad elektronsko glasbo in danes velja za enega pionirjev te zvrsti. Skupaj s skladateljem Brunom Maderno je leta 1954 v Milanu ustanovil Studio di Fonologia Musicale, v katerem je skušal preseči takrat aktualen razkol med nemško elektronsko glasbo in francosko musique concrète. Glasbenikom je Luciano Berio morda najbolj znan po seriji Sekvenc (1958 –2002), virtuoznih del za solistične inštrumente, v katerih raziskuje zvočne možnosti glasbil in pri tem zadeva tako ob meje zmožnosti inštrumenta kot ob meje zmožnosti izvajalca. Berievo raziskovanje meja med glasbo in jezikom oziroma med zvokom in znakom lahko opazujemo v skladbi Thema/Ommagio a Joyce (1958). V njej je elektronsko manipuliral posnetek govora, ki je mestoma še ohranil razločnost posameznih besed, mestoma pa je začel izgubljati semantični potencial in pridobivati zvočnega. Berievemu zanimanju za razmerje med glasbo in jezikom sta verjetno botrovali dve biografski dejstvi: vseživljenjsko prijateljstvo s pisateljem, lingvistom in filozofom Umbertom Ecom ter ljubezenska in umetniška vez z ameriško mezzosopranistko Cathy Berberian. Prav slednji je posvečena večina Berievih vokalnih del, tudi današnji cikel Folk Songs za mezzosopran in sedem inštrumentov (1964), ki nam odpira pogled na še en pomemben segment skladateljeve ustvarjalne dejavnosti. Gre za ponovno »uporabo« lastnih ali tujih del, pri čemer je potrebno opozoriti, da za Beria tovrstna praksa nikoli ni preprosta transkripcija ali aranžma, pač pa jo razume v joycevski tradiciji »analize-prek-kompozicije«. Izvorno gradivo cikla Folk Songs so ljudske in popularne pesmi ter dva skladateljeva študentska samospeva; to gradivo z izjemo ritmičnih in harmonskih dodelav ostaja praktično nespremenjeno. Nosilec nove vsebine postane inštrumentalni diskurz, ki mu Berio pripisuje funkcijo »namigov in komentarjev o zgodovinskem kontekstu in primernih sodobnih rabah izvornega materiala«. Nastanek cikla Folk Songs sovpada z vrhuncem glasbenega modernizma, ki je bil v svoji esenci usmerjen le in vselej naprej. V tem konktestu postane revolucionarno prav Berievo lahkotno sprejemanje tradicije, z načinom njene rekontekstualizacije pa se skladatelj že obrača v smer postmodernizma.
Ameriški skladatelj Matthew Kennedy (1987) je diplomant univerz v Indiani in Južni Karolini, trenutno deluje kot asistent za kompozicijo in glasbeno teorijo na univerzi Heidelberg v Ohiu. Kot skladatelj in predavatelj je reden gost glasbenih festivalov, njegova dela pa so bila izvedena na vseh petih celinah. Kennedyjev glasbeni jezik, rezultat neumornega raziskovanja, je močan v svoji preprostosti. Z glasbo rad posega v »temne prostore« človeka, kar drži tudi za cikel pesmi Six Encounters of Mistrust and Coffee za mezzosopran, harfo in violončelo (2012), ki bo nocoj v Sloveniji izveden prvič. Zanj je skladatelj izbral pesmi svoje prijateljice, pesnice Katherine Rutledge. V njih avtorica raziskuje »globine človeške bolečine« ter se sooča z občutki melanholije in otožnosti (The Reel), naveličanosti in razočaranj (Music to the Dance), hrepenenja in izgube (2:22 am/pm) ter s težo laži in prevar (Untitled). Ko tovrstnim občutjem sopostavi vsakdanje dejanje pitja kave (49,9%, The Everyman Drug), jih s tem bodisi banalizira bodisi olajša. Z veliko pozornostjo do besedila ter s kar pregovorno ameriško stilistično neobremenjenostjo Matthew Kennedy oblikuje lahkoten in živ glasbeni tok, pri čemer se preprostost in prosojnost glasbene teksture v resnici izkažeta za odliko in ne za pomanjkljivost skladbe.
Biografski podatki Jeana Françaixa (1912–1997) ponujajo marsikatero vzporednico z rojakom Gabrielom Piernéjem. Oba sta izšla iz glasbenih družin in bila v zgodnjem otroštvu deležna prve glasbene izobrazbe znotraj družinskega kroga. Obema je bil prirojen izjemen glasbeni talent, ki je bil hitro prepoznan in ustrezno usmerjan. Oba sta imela možnost študirati pri velikih skladateljskih eminencah svojega časa, Pierné pri Julesu Massenetu in Césarju Francku, Françaix pri Nadii Boulanger, ki ga je po nekaterih pričevanjih ohranila v spominu kot svojega najboljšega učenca. Oba sta že v mladosti z zavedanjem tako tradicije kot sodobnosti izoblikovala distinktiven osebni slog, ki sta ga nadgrajevala in dopolnjevala, a nikoli bistveno spreminjala. A če je Gabriel Pierné primarno deloval kot dirigent in se je skladanju posvečal predvsem poleti, je bil Jean Françaix predvsem skladatelj. Skladanje ga je prevzelo že v zgodnjem otroštvu in prav otroško navdušenje nad njim je ohranil tudi v zrelih letih: »Ustvarjanje je privilegij, privilegij osvoboditi se samega sebe. In ta možnost, sposobnost, da ustvariš nekaj iz nič, te preprosto zasvoji.« Užitek, ki ga je sam občutil pri skladanju, je želel prenesti tudi na izvajalce in poslušalce svoje glasbe. S svojim lahkotnim slogom, ki ga odlikuje predvsem bogastvo melodične invencije, je postal izjemno priljubljen pri obeh. Naročil za nove skladbe mu ni nikoli zmanjkalo in pogosto je moral s pisanjem nove skladbe začeti, še preden je zaključil prejšnjo. V svojem iskrenem navdušenju nad lahkotnimi užitki, ki jih ponuja glasba, je Jean Françaix zavračal glasbene inovacije sodobnikov, ki so pripadali tokovom visokega modernizma (atonalnost, serializem, aleatorika). Prizadevanje po uravnoteženosti oblike in vsebine je dopolnjeval z elementi impresionizma in popularnih plesnih ritmov ter tako v neoklasicizem vnesel svojevrsten francoski šarm. Štiristavčno delo Quintette No. 2 za flavto, godalni trio in harfo (1989) odlikujejo samozavest, duhovitost in formalna perfekcija zrelega skladatelja. V tridelnem Allegrissimu zunanja odseka, ki ju zaznamuje lahkotnost podajanja melodičnih linij, uokvirjata centralni lirični del. Prehajanje melodične linije med različnimi inštrumenti je tudi osnovna značilnost tridelnega Scherza. Umirjena čarobnost Nokturna prinese kratek kontrast siceršnji živahnosti skladbe. Zaključni Rondo s temo, izpeljano iz uvodnega Allegrissima, pripelje skladbo v izjemno efekten zaključek, ki je hkrati tudi zaključek današnjega koncerta.
Urška Rihtaršič
GLASBENIKI
Mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst je končala študij zborovskega dirigiranja pri profesorju Karlu-Ernstu Hoffmanu ter pridobila naziv magistra umetnosti in operno-dramskega upodabljanja na graški Univerzi za glasbo. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih pri M. Lipovšek, Ch. Ludwig, D. Fischer-Dieskau, M. Martinuju, R. Pirnayu ter iz petja baročnega repertoarja pri B. Schlick in Ch. Roussetu.
Bila je članica Flamskega opernega studia v belgijskem Gentu in štipendistka Steans Instituta za mlade umetnike v okviru Ravinia festivala v Chicagu.
Gostovala je na odrih Flamske opere v Gentu in Antwerpnu, ljubljanske in mariborske opere, dunajske Komorne opere in Theather an der Wien ter v okviru Glasbene mladine Ljubljanske, Festivala Ljubljana, festivala Kogojevi dnevi, Poletja v stari Ljubljani, Slovenskih glasbenih dni, Koncertnega ateljeja DSS, Steirische Herbst, Carintische Sommer, Bregenzer Festspiele, Styriarte, Internationale Woche für alte Musik Krieglach, Frühlingsfestival v Musikvereinu, Echi lontani, Festivala Retz, Zagrebškega bienala, Wien modern….
Sodeluje s številnimi orkestri in ansambli (Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV Slovenija, orkester Tonkünstler, Slowind, La petite bande, Armonico Tributo Austria, Capella Musicae, Solamente naturali, Musica Aeterna, Mosaik, Klangforum Wien …)
V bogati koncertni karieri je poustvarila največja dela glasbene zakladnice. Redno sodeluje tudi s kitaristom Žarkom Ignjatovićem, s katerim sta gostovala v Ameriki in Kanadi. Za domače in tuje založbe je Barbara Jernejčič Fürst poustvarila dela na več kot 10 zgoščenkah ter izdala štiri samostojne zgoščenke. Prvo je posvetila celotnemu opusu Marija Kogoja ob spremljavi litvanske pianistke Gaive Bandzinaite, katera je tudi njena spremljevalka pri plošči z naslovom V votlini raja z deli Lebiča, Ježa, Šivica in Lipovška. Zgoščenko z naslovom Dotiki je posvetila skladateljicam in skladateljem današnjega časa, ki pišejo za glas solo in Monteverdiju, najnovejša pa je plod sodelovanja s kitaristom Žarkom Ignjatovičem.
Je profesorica solopetja na Akademiji za glasbo.
Harfistka Tina Žerdin je na Univerzi za glasbo na Dunaju v koncertnem razredu profesorice Adelheid Blovsky-Miller z odliko opravila tako dodiplomski kot tudi magistrski študij ter se postransko intenzivno izobraževala pri številnih znanih tujih profesorjih, predvsem predstavnikih francoske šole igranja harfe.
Med študijem je bila štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Po študiju je iz strani dunajske Univerze za glasbo prejela nagradno štipendijo za izjemne študijske dosežke, leta 2010 pa za svoje raziskovalno in umetniško dejavnost na področju vloge harfe v opusu skladatelja Richarda Wagnerja tudi štipendijo Bayreuthskega štipendijskega sklada.
Koncertno se veliko udejstvuje tako doma kot tudi v tujini: nastopa kot solistka, kot članica raznovrstnih komornih zasedb in kot soloharfistka uglednih avstrijskih orkestrov (Dunajski komorni orkester, orkester na starih inštrumentih „Wiener Akademie“, Madžarsko-avstrijska Haydnova fiharmonija, orkester Tirolskih slavnostnih iger). Redno sodeluje z orkestroma Dunajske državne in Ljudske opere, večkrat je gostovala tudi v orkestru Milanske Scale.
Je avtorica številnih posnetkov za arhiv Radia Slovenija in avstrijskega ORF-a. V letu 2015 je v založbi Društva slovenskih skladateljev izšla tudi njena prva zgoščenka z deli slovenskih avtorjev, trenutno je v nastanku druga.
Kristina Šuklar je prve ure violine dobila pri štirih letih na glasbeni šoli v Novem Sadu v Srbiji. Pri 14 letih je začela študirati na Dunajskem konservatoriju pri prof. Wernerju Hinku in nadaljevala študij na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Tiborju Vargi. Leta 2003 je ponovno študirala na Dunajskem konservatoriju, tokrat pri prof. Pavlu Vernikovu, in z odliko pridobila akademsko naslov magistra umetnosti. V teh letih je prejela več štipendij, med drugim "štipendijo Herberta von Karajana" in "štipendijo Antona Brucknerja Dunajskih simfonikov". Prejela je več nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih v Italiji, Srbiji in Avstriji. Kot komorna glasbenica je nastopila kot soustanoviteljica Wiener Klangkommune. Kot koncertna mojstrica je sodelovala z orkestri, kot so Orquesta sinfónica Simón Bolívar pod vodstvom Gustava Dudamela, Komorni orkester UBS Verbier, Dunajski komorni orkester, Camerata Salzburg, Deutsche Radio Philharmonie Saarbrücken, Orquesta sinfónica de Murcia in z drugimi. Od leta 2011 je druga koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra dunajskega radia ORF.
Flavtistka Mateja Kremljak Hotko je magistrirala v Gradcu na Univerzi za umetnost pri profesorju Nilsu-Thilu Krämerju, podiplomski študij pa zaključila v Imoli pri Glaucu Cambursanu in Massimu Mercelliju. Od leta 1998 deluje kot flavtistka pikolistka v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Igra v različnih komornih zasedbah, kvartetu flavt Flavte brez meja, duetu Anima s harfistko Tino Žerdin, v Kvartetu Lento z godalnim triom, duetu Erato s kitaristom Matjažem Stošičem kot tudi v flamenko skupini Cana Flamenca, jazz kvartetu B. A. S. E., projektu Accademia ... Bila je tudi pikolistka v orkestru Festivala Maribor.
Klarinetist Domen Marn je končal Glasbeno šolo v Krškem pod vodstvom profesorja Roberta Pirca, Srednjo Glasbeno šolo v Celju v razredu Jurija Hladnika in študij na Visoki šoli za glasbo v Zürichu v razredu Fabia Di Casole in Matthiasa Müllerja. Svoje znanje je izpopolnjeval pri priznanih klarinetistih, kot so Mate Bekavac, Slavko Kovačič, Paolo Beltramini, Philippe Cuper, Charles Neidich, Robert Pickup, Elmar Schmid, Felix-Andreas Genner. V koncertni sezoni 2013/14 je v sklopu študija sodeloval kot praktikant v Simfoničnem orkestru iz Luzerna ter v Operni hiši iz Züricha, kot substitut pa je ob že omenjenih orkestrih sodeloval še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, orkestrom Musikkollegium Winterthur, Sinfonieorchester St. Gallen, orkestrom Collegium Novum Zürich, Ensemble Paul Klee Bern, orkestrom Bavarske Filharmonije ter Orchesterakademie der Zürcher Hochschule der Kunste. Njegove koncerte je snemala RTV Slovenija in Češki radio Ostrava (Češky rozhlas). Na svoji dosedanji glasbeni poti je prejel kar nekaj zlatih priznanj kot solist ali član različnih komornih sestavov na državnem tekmovanju TEMSIG, posebno nagrado province Udine na mednarodnem tekmovanju v Udinah ter zlata priznanja za absolutno prvo mesto in naziv »Laureat« na mednarodnih tekmovanjih v Požarevcu in Beogradu.
Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu, Italija. Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju. Nato se je preselil v Belo Horizonte, Brazilija, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je trenutno solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.
Kot gost je nastopil tudi z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu.
Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Skupaj z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.
Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij violončela zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.
Krištof Hrastnik je po končani Srednji glasbeni šoli v Celju nadaljeval študij tolkal na Dunaju pri prof. Dieterju Seilerju in v Gradcu pri prof. Thomasu Lechnerju. Oba študija je zaključil z odliko. V času srednje šole in študija se je redno udeleževal poletnih šol pri priznanih tolkalistih, svoje orkestrske izkušnje pa je nabiral v orkestru Dunajske državne opere, orkestru Dunajskih simfonikov, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, orkestru Slovenske filharmonije in še v mnogih drugih. Od leta 2019 je redno zaposlen v Operno-Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Poleg igranja v orkestru svojo glasbeno pot nadaljuje tudi v komorni skupini Louie's Cage Percussion, ki s svojo edinstveno igro, kreativnimi idejami in virtuoznostjo polni dvorane večjih opernih in koncertnih hiš v Avstriji, Nemčiji in Sloveniji.
Tajana Novak je dodiplomski študij tolkal zaključila leta 2014 na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu pri rednem profesorju mag. art. Geraldu Frommu. Na isti univerzi je leta 2016 v razredu prof. Norberta Rabanserja z odliko zaključila tudi magistrski študij. Iz področja komorne igre se je izobraževala pri priv. doc. mag. Ulrike Stadler, prof. Han-An Liu in prof. Uwe Köllerju, prav tako pa je v okviru študija sodelovala na jazz oddelku s prof. Wolfgangom Tozzijem.
Poleg pedagoškega dela je zelo aktivna tudi na koncertnem področju. Tako jo je moč zaslediti v številnih komornih in orkestrskih zasedbah doma in v tujini, prav tako se predstavlja tudi solistično. Redno sodeluje tudi v številnih projektih lokalnega, državnega in mednarodnega pomena, je tudi članica različnih tekmovalnih komisij. Od leta 2019 deluje kot vodja oddelka za tolkala Konservatorija Maribor.
Več informacij:
Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171
