NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO
3. koncert Simfoničnega cikla
14. marec 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc
Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Jure Bučević
Solistka Urška Rošer, trobenta
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny
Program
Hugo Alfvén: Švedska rapsodija št. 1: Kresno bdenje (Midsommarvaka), op. 19
Allegro moderato – Andante – Allegretto
Alojz Ajdič: Koncert za trobento in orkester
Allegro con spirito
Andante
Andante
*****
Manuel de Falla: Trikrajnik (El sombrero de tres picos), suiti za orkester št. 1 in 2
Suita št. 1
Introducción (Uvod)
La tarde (Popoldne)
Danza de la molinera (Mlinaričin ples) – Fandango
El corregidor (Župan)
Las uvas (Grozdje)
Suita št. 2
Danza de los vecinos (Ples sosedov) – Seguidillas
Danza del molinero (Mlinarjev ples) – Farruca
Danza final (Poslednji ples) – Jota
Nocojšnje glasbeno popotovanje začenjamo na severu Evrope, in sicer z izvedbo Švedske rapsodije št. 1 marsikomu neznanega švedskega skladatelja, violinista, dirigenta in slikarja Huga Emila Alfvéna (1872–1960), ki je prvo izmed treh rapsodij, posvečenih rodni Švedski, poimenoval kot Midsommarvaka ali Kresno bdenje. Tristavčna ali bolje rečeno triepizodična orkestralna rapsodija, ki kljub Alfvénovemu zajetnemu simfoničnemu opusu velja za njegovo najbolj znano delo, je nastala leta 1903 in je, če citiramo opis dela iz prve glasbene edicije iz leta 1906, »fantazija na priljubljene švedske ljudske melodije, ki slikajo razpoloženja, ki jih vzbujajo starodavno švedsko kresno bdenje, plesanje in igre okoli majskega droga skozi čarobno kresno noč. Ena tema je skladateljeva lastna invencija, medtem ko so druge izposojene iz švedske ljudske glasbe in jih je skladatelj dodatno obdelal«.
Kot je znano iz Alfvénovega življenja, ga je vsaj na začetku ustvarjalne poti močno razdvajalo ustvarjanje v likovni umetnosti in glasbi, četudi se je potem odločil za slednjo; toda neprepodljiv občutek o posebnem sobivanju vizualnega in zvočnega, ki ga dobimo med poslušanjem marsikatere njegove skladbe, zgovorno namiguje na vzajemno sinestetično preskakovanje, ki se v glasbi udejanja bodisi v močnih ikonizacijah ali onomatopejskih zvočnih poslikavah specifičnih razpoloženj in prostorov, v likovni umetnosti pa v dinamičnih podobah narave, ki bi jih lahko opredelili kot impresionistično navdahnjeni fotorealizem. Še posebej so ga pritegnili zvočni fenomeni kakor tudi prelivajoča se barvna paleta morja, zlasti Stockholmskega arhipelaga, zato nas ne sme presenetiti, če bomo bolj ali manj spontana in nežna prelivanja zvočnega kolorita zasledili tudi v njegovih skladbah.
Tudi glasbeni tok Kresnega bdenja je strukturiran nadvse niansirano v zaporedju treh epizod, ki se začne s predstavitvijo igrive plesne teme v klarinetu ob spremljavi harfe in godalnih pizzicatov. Še preden se zavemo, nas gosto stkan orkestrski »ples« popolnoma prevzame ter nas z naglo rastočimi sekvencami, ki razkrivajo kompozicijski postopek t. i. vrtenja naprej (nem. Fortspinnung), odpeljejo na vratolomno rajanje – vse dokler se plesna povorka postopoma ne umiri. Počasna, nokturnalno obarvana druga epizoda, ki se nadaljuje tako rekoč brez premora, nas z ljubko in nekoliko melanholično melodijo švedske pesmi Vindarna sucka uti skogarna (Vetrovi vzdihujejo v gozdovih) odpelje na nočno gozdno jaso, kjer lahko med glasbeno izpovedjo angleškega roga ob nežni spremljavi harfe in rahlega migetanja visokih godal občudujemo nežno brlenje kresničk in kratko sončevo slovo. Šele kovinski sijaj triangla naznani prebujanje prešernega vzdušja, ki se kmalu razširi po celotni paleti orkestra. Tonsko gnetenje doživi svoj vrhunec v kodi, kjer se medsebojno prepleta več glasbenih tem, prav iz te interakcije pa se izvije iskriv zaključek, ki spominja na hudomušno komunikacijo med ljudskim godcem in poskočnimi plesalci iz ozadja.
Čeprav je bil Alojz Ajdič (rojen leta 1939 v Fojnici) vseskozi temeljito seznanjen z avantgardistično prakso nekaterih svojih kolegov, ki se ga je tudi občasno dotaknila, je svoje (k neoromantiki nagnjeno) glasbeno ustvarjanje označil z naslednjimi besedami: »V skladbo poskušam vdihniti čas sodobnosti, čeprav sem v osnovi tradicionalist.« Prav zato ne preseneča, da je Ajdičev tristavčni Koncert za trobento in orkester iz leta 2011 tako po eni strani strogo zavezan klasični koncertni tradiciji – na kar namiguje že jasno strukturirano zaporedje stavkov, v katerih se zrcali tradicionalna pozicija solista kot virtuoza in glavnega akterja glasbenega dialoga, ki ga spleta z orkestrom –, po drugi strani pa se koncert napaja v skladateljevi individualni zvočni govorici, ki se ne izmika tudi blagozvočnejšim melodičnim konturam in klasični harmoniji z jasno izraženim tonalitetnim središčem, pri čemer jim s sodobnimi zvočnimi konstelacijami daje le novo »optiko« izraza.
Prvi stavek (Allegro con spirito) se začenja s fanfaro pozavn na tonu As v punktiranem ritmu. Slavnostno razpoloženje stopnjujejo tudi druga trobila, s posnemanjem naglo ponavljajočega se tona Es pa se jim pridruži še solo trobenta, ki začne že s prvimi rafali dvaintridesetink vedno bolj razkazovati svojo virtuoznost. Po kratkem dialogu s trobilno-pihalnim ansamblom se v glasbeni tok vključijo tudi godala, ki so vseskozi razpeta med bodisi imitacijo ali motivično širitvijo fanfarne teme ter bogatenjem harmonskega kolorita s podaljšanimi toni. Ajdič s spretnim gnetenjem in stopnjevanjem zvočne mase napove solistično kadenco, v kateri lahko trobenta pokaže vse svoje adute – od naglih repeticij, intervalnih skokov, tekočega preigravanja pasaž, pa vse do glasno markiranih višin. Drugi stavek (Andante) preveva elegično vzdušje, ki ga napoveduje že uvodni trio dveh klarinetov in fagota. Tudi trobenta, ki predstavi prvo temo v padajočem tetrakordu, s katerim dokončno utrdi tonaliteto a-mola, najprej pokaže svojo lirično plat, toda njeno postopno hlastanje po virtuoznejših gestah znova poživi glasbeni dialog, ki doseže svoj vrh v Allegru, medtem ko se v preostanku stavka skladatelj posveča predvsem odkrivanju novih zvočnih kombinacij z vključevanjem klavirja, marimbe, ksilofona in vibrafona, pri tem pa postopoma umirja glasbeni tempo in ga v tako rekoč komorni zasedbi solo trobente in godal zaključi z akordom des-mola. Tudi za varljivo počasnejši začetek tretjega stavka (Andante) se kmalu izkaže, da bo prinesel kar nekaj presenečenj. Po ritmično razgibanem uvodu marimbe in vibrafona se kmalu oglasi diskretna spremljava nižjih godal, čeprav se pravi dialog začne šele z vstopom solo trobente, ki s svojo »baročno« razgibano temo spodbudi tudi ostale inštrumente k živahnejši igri (Allegretto). Ko se krajša (ad libitum) medigra trobente prikrade do Allegra, nam skladatelj s postopno dinamično gradacijo daje nedvoumen signal, da se kmalu približuje zmagoslavni zaključek, ki ga za nameček okrona še trobenta s svojim oktavnim skokom na visoki D.
Nocojšnji koncert zaključujemo z obiskom Andaluzije, skrajnega juga Španije, od koder izvira tudi Manuel de Falla (1876–1946). O skladateljevem otroštvu, še posebej o njegovih prvih stikih z glasbo, sicer ni veliko znanega, je pa zato toliko bolj natančno dokumentirana njegova študijska in profesionalna pot, ki se je formalno začela leta 1896 z njegovim prihodom v Madrid in z začetkom študija klavirja pri Joséju Tragóju in kompozicije pri Felipeju Pedrellu na tamkajšnjem Kraljevem konservatoriju za glasbo in deklamacijo. Že v svojem prvem madridskem obdobju, v katerem je ustvaril tudi prvo vidnejše delo – operno enodejanko Kratko življenje (La vida breve) –, se je de Falla navduševal nad andaluzijsko ljudsko glasbo, še posebej nad flamenkom, katerega ritem in zvočno barvitost je vključil v številna svoja dela.
Svojevrstno prelomnico v njegovem ustvarjalnem loku predstavlja preselitev v Pariz leta 1907, kjer je ob tedaj najvidnejših francoskih skladateljih, kot so bili Claude Debussy, Maurice Ravel in Paul Dukas, spoznal tudi Igorja Stravinskega, Isaaca Albéniza in baletnega impresarija Sergeja Djagileva. Še posebej pomembno se je izkazalo njegovo sodelovanje z Djagilevim, ki je za novo baletno produkcijo svoje skupine Ruski baleti želel uporabiti de Fallovo že skomponirano glasbo Noches en los jardines de España (Noči v španskih vrtovih) in novo kompozicijo, baletno pantomimo El corregidor y la molinera (Župan in mlinarica), ki jo je de Falla ustvaril leta 1917 po motivih istoimenskega romana Pedra Antonia de Alarcóna. Zgodba o visokem španskem uradniku, ki se zaljubi v mlinarjevo zvesto ženo in jo želi zapeljati, se je v nadaljevanju dogovarjanj med de Fallo in Djagilevim izkazala za pomembno vodilo, po katerem je de Falla za novo baletno produkcijo v koreografiji Leonida Massina z naslovom El sombrero de tres picos (Trirogeljnik) revidiral glasbo, ki jo je pred tem že ustvaril za omenjeno baletno pantomimo.
Najznačilnejše prizore iz baleta Trirogeljnik, ki je bil prvič izveden 21. julija 1919 v londonskem gledališču Alhambra, je de Falla v naslednjih dveh letih preoblikoval v zaporedje dveh orkestralnih suit, s katerima je bodisi po izločitvi manj pomembnih prizorov ali zamenjavi zaporedja nekaterih plesnih točk izluščil glasbenodramaturško substanco baleta. Prva suita se tako začenja z uvodno fanfaro med dvigom zavese, izza katere zagledamo mlin s španskega podeželja. Sledi zvočna upodobitev toplega, a ležernega popoldneva, ki ga prekine pompozen sprehod našopirjenega župana, ponazorjenega s šaljivo glasbeno figuro v fagotu. Mlinar, ki ne skriva svojega prezira do oblastnika, predlaga svoji ženi, naj zapelje župana z mikavnim plesom (fandangom). Po zaključku mlinaričinega plesa se ponovno oglasi fagot, a tokrat v bolj lirični zvočni konstelaciji. Nežni trenutki zapeljevanja mlinarice, ki županu ponudi nekaj grozdja, se kmalu sprevrnejo v lažno obljubo, saj brhka spogledljivka nenadoma zbeži. Župan ji slepo sledi, a ne ve, da ga v zasedi že čaka njen jezni mož, ki nenadoma skoči iz grmovja in s palico pretepe nič hudega slutečega župana.
Druga suita se začne s plesom mlinarjevih sosedov, ki se zbirajo med praznovanjem v čast svetega Janeza, pri tem pa zaplešejo več seguidil, ki jih je de Falla zasnoval po tradicionalnih napevih. Mlinar nato zapleše svoj solo v zvočni podobi temne, a ognjevite farruce, ki velja v zvrsti flamenka za tradicionalno moški ples, saj s svojimi energičnimi gestami evocira predvsem teritorialno moč moškega ega. V zadnjem stavku suite de Falla združi več pomembnejših tem iz baleta, ki sooblikujejo poslednji ples (joto). Sredi živahnega in kaotičnega vrhunca se nenadoma znajde župan, ki ga preoblečenega v mlinarjeva oblačila pomotoma aretirajo lastni stražarji, nato pa pravico v svoje roke vzamejo še vaščani, ki županu veselo zagodejo in ga za njegovo nemoralno vedenje ob zmagoslavnem orkestrskem zaključku »nagradijo« tako, da ga z odejo mečejo v zrak.
Benjamin Virc
Biografija dirigenta
Hrvaški dirigent, pedagog in violinist Jure Bučević je po maturi nadaljeval študij violine na splitski Umetniški akademiji. Po zaključku študija je deloval kot profesor in vodja orkestra na Glasbeni šoli Josipa Hatzeja. Bil je tudi dolgoletni član orkestra Opere HNK v Splitu ter asistent dirigentov Iva Lipanovića, Harija Zlodreja in Ivana Repušića. Po zaključku magistrskega študija dirigiranja na glasbeni akademiji sarajevske Univerze je debitiral z dirigiranjem Gotovčeve opere Ero z onega sveta v HNK Split. Izpopolnjeval se je pri priznanih profesorjih dirigiranja, kot sta Uroš Lajovic in Colin Metters. Velik vpliv na njegovo razumevanje vloge dirigenta in interpretacije glasbe nasploh ima maestro Rico Saccani, s katerim ga družijo tudi tesne in dolgoletne prijateljske vezi. Kot dirigent je sodeloval s številnimi orkestri, med katerimi izstopajo Zagrebška filharmonija, orkester Teatra Lirico iz Cagliarija, Dubrovniški simfonični orkester, Sarajevska filharmonija, orkestra HNK v Osijeku in Splitu, Komorni orkester HNK Split ter Komorni orkester mesta Split, ki ga je ustanovil in s katerim je gostoval na koncertnih odrih v Zagrebu, Stuttgartu, Sarajevu in Madridu. Na tekmovanju simfoničnih orkestrov v Zagrebu je osvojil prvo nagrado in oskar znanja. Od ustanovitve Hrvaškega doma – koncertne dvorane Split deluje kot predsednik umetniškega sveta. Leta 2019 je postal vršilec dolžnosti direktorja Opere HNK Split, poleg tega pa je angažiran tudi kot eden od dirigentov matične operne hiše, v kateri je dirigiral številne operne produkcije, kot so La traviata, Kmečka čast, Lombardijci na prvi križarski vojni, Nabucco, Aida, Rigoletto, Turandot. V času njegovega mandata je bilo na novo angažiranih razmeroma veliko mladih glasbenikov, ki so doprinesli k dvigu poustvarjalne kvalitete tako koncertnega kot opernega repertoarja. Na festivalu Splitsko poletje deluje kot ravnatelj, producent in dirigent glasbenega dela umetniškega programa.
Biografija solistke
Trobentačica Urška Rošer je začela svojo glasbeno pot na Glasbeni šoli Gornja Radgona pri Tomažu Polaku, leta 2011 pa uspešno maturirala na Konservatoriju za glasbo v Mariboru pri Dušanu Remšaku. Študij prve stopnje je opravljala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri Stanku Arnoldu in leta 2015 z odliko diplomirala, dodatno pa se je izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Visoki šoli za glasbo v Karslruheju pri priznanem profesorju in trobentaču Reinholdu Friedrichu. Magistrski študij je z odliko zaključila na Visoki šoli za glasbo, gledališče in medije v Hannovru pri Jeroenu Berwaertsu. Je večkratna udeleženka mednarodnih tekmovanj v Novem Sadu in Beogradu, kjer je prejela vrsto nagrad. Med njenimi vidnejšimi dosežki je tudi osvojeno šesto mesto na češkem tekmovanju »Praška pomlad« leta 2016, večkrat pa je prejela najvišje nagrade tudi na državnih tekmovanjih TEMSIG. Bila je redna gostja mladinskih orkestrov, kot so Akademija Branimir Slokar v Ljubljani, Aurora Chamber Music na Švedskem in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja. Je aktivna članica trobilnega ansambla Worldbrass, kot komorna glasbenica je bila članica Avstrijskega trobilnega banda, Evropskega trobilnega ansambla in Brass banda Slovenija, občasno pa sodeluje tudi s trobilnim ansamblom SiBrass. Pomemben mejnik v njeni karieri je bila zmaga na avdiciji za orkestrsko akademijo Simfoničnega orkestra Bavarskega radia v Münchnu, s katerim je dve leti koncertirala po svetovnih odrih. Izpopolnjevala se je na številnih mojstrskih tečajih in sodelovala z različnimi orkestri, kot so Filharmonija Oslo, Mahlerjev komorni orkester, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Opere v Gradcu, Mantovanski komorni orkester, Bremenski filharmoniki, Orkester Hannovrske državne opere, Orkester Državnega gledališča Braunschweig, Orkester Festivala Maribor, Musica assoluta iz Hannovra idr. Od leta 2020 je bila zaposlena kot trobentačica tutistka pri Göteburških simfonikih, od lanskega leta pa je solo trobenta Simfoničnega orkestra SNG Maribor.
