NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO
1. koncert cikla Carpe artem, sezona 2024/25
Carpe artem: Pot prijateljstva
Sreda, 6. novembra 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor
Predkoncertni pogovor ob 19.00
Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja otvoritveni koncert nove sezone cikla Carpe artem. Sezono bomo začeli v duhu globokih glasbenih pogovorov in čustvene moči – s priljubljenima godalnima kvintetoma Antonina Dvořáka in Johannesa Brahmsa. Brahms, izjemno vpliven skladatelj romantične dobe, je znan po svoji glasbeni nadarjenosti in inovativnem pristopu h komponiranju. Čeprav je bil kritičen in ni imel formalnih učencev, izstopa njegovo mentorstvo Antonínu Dvořáku. Leta 1875 je Brahms sodeloval v žiriji avstrijske državne štipendije, kjer ga je Dvořák navdušil s svojimi predlogi. Brahms je Dvořáka podpiral, ga usmerjal, bil urednik in promoviral njegovo glasbo.Njuna vez je presegla meje glasbe, saj ju je povezovalo osebno prijateljstvo, skupaj sta potovala in si nudila medsebojno podporo, kar je Dvořáku pomagalo pri pridobivanju mednarodne prepoznavnosti.
Z velikim veseljem pričakujemo vrnitev izjemne violinistke Lane Trotovšek, ki bo vodila komorno zasedbo. Lana je profesorica na prestižnem Trinity College of Music v Londonu, v pretekli sezoni je med drugim nastopila pod taktirko legendarnega Zubina Mehte. Njun koncert je bil posnet za priznani program klasične glasbe Mezzo. Z Lano bodo muzicirali violinist Miladin Batalović, vodja 2. violin v Simfoničnem okrestru SNG Maribor, violista Nejc Mikolič, profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, in Roberto Papi, solo violist Simfoničnega orkestra SNG Maribor, in violončelist Nikolaj Sajko, ki od letos poučuje komorno igro na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu.
Koncert bo 6. novembra ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja in violistka Anuša Plesničar.
Program:
Antonin Dvořák: Kvintet št. 3 v Es-duru, op. 97
Johannes Brahms: Kvintet št. 2 za dve violini, dve violi in violončelo
Glasbeniki:
Lana Trotovšek, Miladin Batalović, violini, Nejc Mikolič, Roberto Papi, violi, Nikolaj Sajko, violončelo
O programu
Občinstvo poznega devetnajstega stoletja je bilo vedno znova očarano nad glasbo češkega skladatelja Antonina Dvořáka, privlačnost njegovih tradicionalno oblikovanih umetnin pa je enako močno prisotna med publiko še dandanes. Razlogov ni težko najti. V glasbeno-zgodovinskem obdobju, v kateri so slušne strukture glasbe postajale vse bolj zapletene in utrujajoče za poslušalca, je Dvořák ponudil celo vrsto estetskih vrlin, ki so segale nazaj v klasicistično dobo – formalno jasnost, ritmično vitalnost in jasen občutek za tonalnost brez kromatičnih dvoumnosti, nenehnih modulacij, izmikom tonalnemu centru ter gosti teksturi, ki jih poslušalsko uho že težje definira. Preko spevnih melodij, vedno obarvanih s pridihom ljudskega in briljantno uporabo inštrumentalnih domislic, se je Dvořák vsebinsko vedno znova zatekal v samo bistvo estetskega izročila romantike, prepredenega z eksotiko in nenehnim obujanjem nacionalno-kulturne zavesti. Preko skladatelja se je tako zagotovo izoblikoval tip češkega muzika, ki govori o svojevrstni zgodbi uspeha, ki je presegla meje nacionalnega. Dvořák po Smetani ni le ključno izoblikoval češkega zvoka, temveč je njegova glasbena govorica segla mnogo dlje, saj, za razliko od Smetane, Dvořák ni ustvarjal velikih »nacionalnih« žanrov, temveč je bila njegova glasbena misel zapisana absolutni glasbi, v kateri pa je nacionalni idiom že težje opredeljiv. Posledično je bil skladatelj leta 1892 povabljen v New York, da bi ustanovil glasbeni konservatorij in izoblikoval nov ameriški simfonični slog, ki bi bil odrešen nemške šole Brahmsa in ostalih velikanov zahodne klasične glasbe.
Godalni kvintet št. 3 v Es-duru, Op. 97 je nastal ravno v času skladateljevega bivanja v Ameriki, ko je Dvořák poleti leta 1893 počitnikoval v Spillvillu, kjer ga je navdihovala prelepa narava, druženje z ženo, otroki in družinami čeških izseljencev, ki so ga spominjale na domovino. Spričo trenutne sreče je skladatelj spisal delo z neverjetno lahkoto in rezultat slednjega je umetnina redke izvirnosti, kateri je zagotovljeno trajno mesto med najuspešnejšimi skladbami skladateljevega obširnega opusa. Razširjena instrumentalna zasedba poskrbi za bolj barvit in živahen izraz in poleg atributov, tako zančilnih za Dvořákov ameriški opus nasploh, ki se dotikajo predvsem pentatonike in pogostih sinkopiranih ritmov, se v delu prepletajo tudi najrazličnejši odtenki indijanske folklore, s katerimi se je skladatelj po spletu okoliščin srečal med svojim bivanjem v ameriškem kulturnem okolju. Zasnova dela se sicer močno odmika od tedanjih smernic evropske komorne glasbe, saj je očiščena gostosti kontrapunktičnih linij in harmonske kompleksnosti. Muzikolog Hartmut Schick je komentiral ta izvirni vidik dela z naslednjimi besedami: »To je glasba, ki se dovolj pogosto omeji le na štiri ali pet različnih not; glasba, ki odkriva ritem kot avtonomen element, ki se je v pozni romantiki skoraj izgubil; glasba, ki ponovno odkriva lepote preproste melodije; glasba, ki v dvorane komornega žanra vnaša snov iz narave in tako imenovano primitivno glasbo; glasba, ki želi biti v svoji preprostosti zabavna, namesto da postaja vse bolj kompleksna za poslušalsko uho in vse bolj zahtevna za izvajalski aparat.« Delo otvarja živahni prvi stavek Allegro ma non tanto, ki v svojem bistvu odstira melodije zapisane ameriški ljudski zapuščini, v vsej svoji bogatiji in toplini glasbene teksture. Drugi stavek, Allegro vivo, prinaša s seboj sinkopiran ritem in plesni navdih pogosto primerjan z ritmi Furianta, živahnega plesa bohemie. Tretji stavek, Larghetto, je liričen in introspektiven, kar spominja na širine in prostranosti ameriške pokrajine, ki so Dvořáka še posebej navdihovale. Delo zaključuje prazničen in živahen Allegro giusto, ki samo še poudarja skladateljevo edinstveno sposobnost stilnega združevanja novih vplivov z lastnim kulturnim izročilom, v ospredje pa postavlja glasbeni izraz, ki razkriva skladatelja kot simfonika.
Nemški skladatelj Johannes Brahms v 19. stoletju velja za edinega pravega naslednika Beethovnove glasbene zapuščine. V svoji glasbeni misli je bil zazrt v prihodnost, a močno navezan na tradicijijo preteklih obdobij, saj je odlike formalnega klasicističnega glasbenega stavka zavestno ohranjal tudi v obdobju romantičnega subjektivizma. Pri lastni glasbeni misli so ga močno navdihovali skladatelji, kot so Bach, Haydn, Mozart in predvsem Beethoven, katerih vpliv je v skladateljevem ustvarjanju še posebej viden. Pri svojem delu je bil Brahms izjemno natančen in je bil zmožen posamezna dela izpopolnjevati in piliti več let, zato je navkljub svojemu dolgoletnemu ustvarjalnemu zamahu pridelal razmeroma majhen, a neverjetno dovršen glasbeni opus. Kljub svoji bolj konvencionalni, kot zares inovatorski komponistični naravi, pa uvid v njegovo glasbeno umetnost razkriva številne lepote: preplet harmonije in kontrapunkta, ki se usrediščita v barvitosti melodije, vpete v njun tok. S slednjim se sicer ni uspel priljubiti vsem občudovalcem Liszta in Wagnerja, ki sta svoja umetniška prizadevanja usmerila veliko bolj v sodobnost, a je kljub vsemu ravno razvoj glasbe 20. stoletja dokazal, da Brahmsa ni mogoče povezovati le s konservativnostjo. Znameniti predstavnik Druge dunajske šole A. Schönberg je namreč svojo slavno dvanajsttonsko tehniko zasnoval ravno na temeljih Brahmsovega izjemnega motivično-tematskega dela. Njegove štiri simfonije, klavirska dela, komorna glasba in zborovske skladbe, zlasti Nemški rekviem, tako ponazarjajo njegovo ravnovesje med emocionalno potenco in formalno strogostjo. Brahmsova zapuščina temelji na njegovi zmožnosti združevanja intenzivnega čustvovanja in disciplinirane forme, kar je imelo trajen vpliv tudi na skladatelje, kot sta Mahler in Dvořák, ter mu zagotovilo mesto enega izmed »Svetih treh B-jev« zahodne klasične glasbe ob Bachu in Beethovnu.
Godalni kvintet št. 2 v G-duru za dve violini, dve violi in violončelo, Op. 111 je izjemno delo, ki je nastalo v letu 1890, le nekaj let pred skladateljevo smrtjo. Ponaša se z bogato čustveno ostrino in dovršeno formalno zasnovo, ki samo utrjuje Brahmsovo mojstrstvo znotraj polja komorne glasbe. Delo je napisano za dve violini, dve violi in violončelo, kar omogoča pravo bogastvo zvočnega tkanja, pri čemer imajo viole osrednjo vlogo. Brahmsova uporaba zapletenih harmonij in prelepih melodij ustvarja gosto, a dovolj kohezivno zvočnost, ki je tako intelektualno spodbudna, kot emocionalno navdihujoča. Godalni kvintet posledično zajema širok spekter čustev, vse od različnih refleksij, melanholije in najizvirnejših razposajenosti, kar uteleša ne samo skladateljevo globoko razumevanje človeške izkušnje tostranstva temveč poglobljeno misel človeka v zrelih letih. Delo izstopa po svoji toplini in energičnemu značaju, ki pride do izraza predvsem v prvem stavku, ki preko združevanja liričnosti melodije in ritmične vitalnosti, v svojem bistvu spominja na ljudski ples, a v povsem svojstveni preobleki ustvarja poln, zares orkestralen zvok. Drugi stavek, Adagio, je introspektiven in v svojem bistvu zapisan najčistejšemu liricizmu, ki se navzven kaže kot bogata zaloga najrazličnejših harmonskih tekstur. Sledi mu igriv in sinkopiran tretji stavk, ki razbremeni vzdušje pred resnično mojstrsko dovršenim finalom dela, prepredenim z najrazličnejšimi plesnimi ritmi in navdahnjen z domislicami ljudske glasbe in njenega izročila. Delo, ki ga je skladatelj ustvaril med razmišljanjem o upokojitvi tako v svojem bistvu prepleta vse dvojnosti in kontraste resničnega življenja, ki spomnija na slovo, a vendarle kot slovo zapisano radosti namesto hrepenenju. Ravno preko mojstrskega združevanja na prvi pogled nezdružljive kompleksnosti glasbenega jezika in naravne spevnosti, delo upravičeno spada v priljubljen in železni repertoar komorne zakladnice sveta.
Anuša Plesničar
Biografija gostujoče glasbenice
Violinistka Lana Trotovšek je navdušila občinstvo s „pravim občutkom intuitivne žive izvedbe“ (The Strad ) ter s „svežino, globino in vpogledom“ v svojih interpretacijah. Washington Post jo je opisal kot „sijočo“ in pohvalil njen „čist, prefinjen ton z glasbenim občutkom za fraziranje in brezhibno intonacijo“.
Bila je učenka slovitega Ruggiera Riccija. Od svojega solističnega debija z orkestrom Mariinskega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva leta 2012 je nastopila z nekaterimi najboljšimi svetovnimi orkestri. Leta 2014 je gostovala z Moskovskimi solisti in Jurijem Bašmetom, leta 2016 je z Londonskim simfoničnim orkestrom pod taktirko Gianandree Nosede izvedla Violinski koncert št. 1 Prokofjeva, leta 2019 violinski koncert Čajkovskega s Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod taktirko Rafaela Payare, leta 2022 pa Mozartovo Sinfonia Concertante z Maksimom Rysanovom in Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Vasilija Petrenka. Julija 2024 je izvedla Beethovnov violinski koncert z Zubinom Mehtom in Orkestrom Maggio Musicale Fiorentino. Izvedba je bila predvajana na najprestižnejših programih za klasično glasbo: Mezzo Live in Medici TV.
V zadnjem času je v Bangkoku izvedla Wieniawskega violinski koncert s Tajskim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Alphonsa Scarana ter violinski koncert Čajkovskega v Teatru Massimo Bellini na Siciliji. Izvedla je violinski koncert Deirdre Gribbin „Venus Blazing“ z Ulster Orchestra v Belfastu, ki ga je prenašal radio BBC 3, premiero violinskega koncerta Huga Wolfa v kongresnem centru Villach v Avstriji, Mendelssohnov violinski koncert s simfoničnim orkestrom RTS v Shanghai Oriental Arts Centre ter v Celovcu Konzerthaus s Koroškim simfoničnim orkestrom in večerni recital v Wigmore Hall, ki ga je revija Strad označila kot „izjemen“.
Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171
