Danes bo ob 18.30 v Kazinski dvorani pogovor v spomin dirigentu Lorisu Voltoliniju, na katerem se bodo o njegovem življenju in glasbeni zapuščini pogovarjali s Simonom Krečičem, umetniškim direktorjem Opere SNG Maribor, in s Sinišo Vukovićem, Voltolinijevim dolgoletnim sodelavcem in poznavalcem njegovega dela.
Maestro Loris Voltolini je začutil ljubezen do glasbe že v otroštvu na svoji domačiji na Mandalinskem putu, v Splitu, le nekaj minut hoje od tamkajšnjega gledališča, kjer je bil zaposlen njegov oče. Hiša Voltolinijevih je bila vedno polna glasbenega vrveža, saj so na obiske in kosila pogosto prihajali očetovi kolegi iz teatra. Med njimi so bili znani pevci, kot denimo Andrica Dumanić, Ante Marušić, Ilija Žižak in Albin Kokeza, pa tudi maestro Lovro pl. Matačić.
Loris je v svet gledališča vstopil že zelo mlad. Leta 1968 ga je direktor splitske Opere Mladen Bašić povabil v gledališki zbor, pri čemer obstaja zanimiva anekdota, da mu je Bašić dodelil mesto že ob pozdravu »Dober dan«, še preden je sploh zapel. Kot član zbora HNK Split je več let pel honorarno, kmalu pa postal zborovodja in asistent skladatelju Borisu Papandopulu pri pripravi njegove opere Marulova pisan (1970). Ob teh zgodnjih izkušnjah se je Voltolini spominjal: »Vsako jutro sem zgodaj vstal in na stari Solinski cesti ujel avtobus ob petih, ki me je peljal proti Kašteli. Papandopulo me je vedno pričakal s kavo, včasih sva ure dolgo razpravljala, drugič sem moral čakati, da dokonča prizor, ki ga je začel prejšnjo noč. Bil sem očaran nad tem, kako je neposredno v partituro zapisoval orkestracijo, takt za taktom, brez predhodnih osnutkov!«
Študijska leta in prve dirigentske izkušnje
Svojo glasbeno pot je Voltolini nadaljeval v Beogradu, kjer je na srednji Glasbeni šoli Stanković študiral klavir pri prof. Ranku Tudoru. Študij klavirja je nato nadaljeval na Glasbeni akademiji v Zagrebu pri prof. Branku Sepčiću, vzporedno pa je študiral dirigiranje, iz katerega je uspešno diplomiral pod mentorstvom prof. Igorja Gjadrova.
Kot nadarjen pianist je pogosto spremljal pevce na koncertih in sodeloval v jazzovskih ansamblih. Leta 1980 se je zaposlil v HNK Split kot zborovodja in asistent dirigenta Vjekoslava Šuteja. Isto leto je ustanovil Komorni orkester in vodil Komorni pevski zbor Ivan Lukačić. Kot operni dirigent je debitiral z izvedbo Puccinijeve Tosce leta 1981.
Vzpon v dirigentskem poklicu
Voltolini je med svojim dvanajstletnim delovanjem v HNK Split dirigiral številne operne in baletne produkcije. Med njegove največje uspehe sodijo premiere oper Donizettija (L’elisir d’amore, Lucia di Lammermoor), Gounoda (Faust), Offenbacha (Hoffmannove pripovedke), ter baletne predstave, kot so Giselle Adolpha Adama in Don Kihot Ludwiga Minkusa. Njegovo izvedbo Fausta so s priznanji pospremili tako v Beogradu kot Zagrebu, izvedba Offenbachove opere Hoffmannove pripovedke pa velja za eno največjih produkcij splitske Opere v zadnjih desetletjih.
Leta 1991 je pri otvoritvi Splitskega poletja postavil Zajčevo opero Nikola Šubić Zrinjski pred trdnjavo Gripe, kar je bila edina operna predstava tiste vojne leto po krvavem Velikonočnem ponedeljku na Plitvicah.
Mednarodna kariera
Po letu 1992 se je Voltolini preselil iz Splita in svojo kariero nadaljeval v Zagrebu kot šef dirigent zagrebške Opere (1991–1995) in kasneje na Reki v HNK Ivana pl. Zajca. Od leta 1996 pa vse do svoje smrti je deloval kot stalni dirigent SNG Opera in balet Ljubljana.
V Ljubljani se je profiliral kot dirigent z obsežnim repertoarjem, ki je vseboval vsa najvidnejša dela Giuseppeja Verdija (Aida, Nabucco, La traviata), Puccinija (La bohème, Tosca, Madama Butterfly), pa vse do Straussove Salome in slovenskih oper, kot je Kozinov Ekvinocij. Poleg tega je z ansamblom SNG Maribor gostoval tudi na turneji po Japonski in v Salzburgu izvedel Verdijevo Aido.
Simbolični zaključek kariere
Dirigentska pot Lorisa Voltolinija je bila simbolično začrtana med dvema izvedbama Puccinijeve Tosce: svojo prvo je izvedel leta 1981 v Splitu, zadnjo pa junija 2021 v Ljubljani. Njegova ljubezen do Puccinijevih del je bila neizmerna, prav tako kot spoštovanje, ki ga je neprestano prejemal od svojih kolegov in občinstva. Maestro Loris Voltolini bo za vedno zapisan v zgodovino glasbene umetnosti, njegova zapuščina pa bo kot neugasljiv plamen sijala v hrvaškem in slovenskem opernem prostoru.
