3. koncert cikla Carpe artem, sezona 2024/25
Carpe artem: Sprehodi v času
Ponedeljek, 2. decembra 2024, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor
Predkoncertni pogovor ob 19.00
Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja 3. koncert cikla Carpe artem Sprehodi v času, ki ga bo zaznamovalo sodelovanje izjemnih glasbenih umetnikov mlajše generacije in vrhunska dela klasičnega repertoarja. Posebej za naš koncert so se v trio povezali pianist Nejc Kamplet, violinistka Eva Šulić Brajčić in violončelist Izak Hudnik Zajec.
Eva Šulić Brajčić je svoje glasbeno izobraževanje pridobivala na Dunaju, v Zagrebu in Parizu. Kot solistka in komorna glasbenica je nastopala z uglednimi orkestri ter prejemala nagrade na mednarodnih tekmovanjih in festivalih. Od leta 2024 je koncertna mojstrica Dubrovniškega simfoničnega orkestra.
Izak Hudnik je magistriral na Salzburškem Mozarteumu in Zürški visoki šoli za umetnost. Od letošnje sezone je polnopravni član enega najboljših evropskih orkestrov – orkestra Concertgebou Amsterdam. Poleg glasbe se posveča tudi filozofiji, pri čemer raziskuje povezave med filozofijo in klasično glasbo.
Pianist Nejc Kamplet je z odliko zaključil študij v Gradcu in nadaljuje šolanje pri priznanem Arieju Vardiju v Hannovru. Njegova virtuozna igra je prepoznana na številnih mednarodnih tekmovanjih, nastopih z orkestri in recitalih po Evropi, Aziji ter ZDA.
Na programu bosta dva dua za violino oziroma violončelo in klavir, Schumannov Andante in Allegro za violončelo in klavir ter violinska sonata Cesarja Francka. V drugem delu koncerta pa bomo slišali dva klavirska tria, in sicer skladbo Januar mariborskega skladatelja Roberta Kampleta in klasiko 20. stoletja, Klavirski trio št. 2 Dmitrija Šostakoviča.
Koncert bo 2. decembra ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.
Program:
Robert Schumann: Andante in Allegro za violončelo in klavir, op. 70
Cesar Franck: Sonata za violino in klavir
Robert Kamplet: Januar za klavirski trio
Dmitrij Šostakovič: Trio št. 2 v e molu, op. 67
O programu
Robert Schumann je bil ena najpomembnejših in prepoznavnejših osebnosti 19. stoletja. Njegova dvojna ljubezen do glasbe in literature v formativnih letih ga je oblikovala v eno najbolj cenjenih in pronicljivih osebnosti svojega časa. Poleg raznovrstnih intelektualnih interesov ga je kot človeka močno zaznamovala tudi velika ljubezen do žene Clare, izjemne pianistke, kateri je Schumann posvetil mnoga dela svojega obsežnega opusa. Kot skladatelj je bil v prvi vrsti velik poznavalec glasbene miniature, ki jo je izpopolnil tako formalno kot vsebinsko. V kasnejših letih pa je manično in izjemno sistematično posegel tudi po skladateljevanju kompleksnejših glasbenih oblik – ne le simfonične, temveč tudi komorne glasbe – ter ustvaril izjemen in obsežen katalog glasbenih mojstrovin, še preden so se pri njem začeli kazati prvi znaki duševnih težav. Za razliko od svojih umetniških kolegov, ki so se z izjemno natančnostjo in metodičnostjo lotevali komponiranja, je Schumann večino svojih del napisal v trenutkih največjega navdiha. Kljub osnovni zavezanosti klasicistični oblikovni preglednosti, je kot skladatelj večinoma stopal preko tovrstnih meja, vse, da bi v ospredje lahko prišla njegova zavezanost ideji romantičnega subjektivizma in individualne izraznosti.
Andante in Allegro za violončelo in klavir, op. 70, je Schumann ustvaril leta 1849, v obdobju pogostih zdravstvenih težav ter obdobju osebnih in ustvarjalnih kriz. Kljub tem nezavidljivim okoliščinam mu je uspelo zasnovati delo, ki v svoji glasbeni kompleksnosti združuje ljubezen do klavirske glasbe in mojstrstvo komponiranja komornih del. Skladba velja za pomemben del njegovega opusa in je cenjena zaradi svoje globoke emocionalne izraznosti na eni strani ter tehnične virtuoznosti na drugi. Prvi stavek, Andante, je počasen, liričen in ponotranjen, z osrednjo melodično vlogo violončela, medtem ko se v klavirskem partu razprostira, kot pomembna protiutež, bogata harmonska podlaga. Sledi mu živahni Allegro, ki s svojo energičnostjo in dinamičnim dialogom med obema inštrumentoma razkriva prefinjeno izvajalsko občutljivost in tehnično mojstrstvo. Delo poudarja nasprotujoči si sili obeh delov v prid raziskovanju kontrasta med ekspresivnim in reflektivnim, tako značilnim za Schumannovo glasbeno misel.
Césarja Francka danes štejemo za eno ključnih osebnosti umetniškega gibanja 19. stoletja, ki je francoski glasbi prineslo čustveno globino, resnost in tehnično dovršenost. V prvi polovici svojega življenja je sledil poklicni poti pianističnega virtuoza, ki pa jo je, kljub očetovemu neodobravanju, kasneje opustil in se posvetil drugim področjem glasbene prakse. Leta 1851 je postal organist v cerkvi St. Jean-St. François v Parizu, kar je močno vplivalo na njegovo glasbeno ustvarjalnost. Franck se je posledično v glasbeno zgodovino zapisal ne le kot pomemben poznoromantični skladatelj, temveč tudi kot vrhunski organist, cenjen zaradi izjemnih improvizacijskih sposobnosti. Njegov glasbeni opus je prežet z duhom, če že ne religioznosti, pa vsaj iskrene poduhovljenosti. Glasbeni jezik, ki je nastal pod močnim vplivom Lisztove in predvsem Wagnerjeve harmonske govorice, je pogosto kontrapunktično kompleksen in izredno fluiden zaradi pogostih modulacij. Specifičen način moduliranja je, poleg značilnega prepletanja melodičnih fraz, eden izmed bolj idiomatskih značilnosti Franckovega glasbenega jezika.
Sonata za violino in klavir v A-duru Césarja Francka velja za eno najpomembnejših del poznoromantične glasbe. Skladatelj jo je dokončal leta 1886 in jo podaril violinistu Eugènu Ysaÿeu ob njegovi poroki, kjer je bila tudi prvič izvedena. Delo izstopa zaradi svoje nenavadne strukture v štirih stavkih, ki so tematsko med seboj tesno povezani. Prvi stavek, Allegretto ben moderato, uvaja glavno temo z nežnim, liričnim značajem, ki odseva intimo in introspektivnost. Sledi mu Allegro, energičen in dramatičen stavek, poln kontrastov med violino in klavirjem. Tretji stavek, Ben moderato: Recitativo-Fantasia, je improvizacijsko zasnovan, z značilnim meditativnim značajem, ki omogoča izvajalcem široko izrazno svobodo. Finale, Allegretto poco mosso, pa prinaša s seboj svetlejšo in bolj radostno noto, z zaključkom ponovitve tem iz prejšnjih stavkov dela. Sonata je med izvajalci izjemno priljubljena zaradi svoje harmonske bogatosti, emocionalne globine in tehnične zahtevnosti, njena univerzalna lepota in dostopnost občinstvu pa jo uvršča med najpogosteje izvajana dela komornega repertoarja.
Ustvarjalnost slovenskega skladatelja Roberta Kampleta temelji na tradiciji zahodnoevropske klasične glasbe. Čeprav je njegov slog večinoma zakoreninjen v tonalnosti, pa se pogosto poslužuje tudi sodobnejših efektov, ki širijo spekter njegove skladateljske govorice in raziskujejo nove zvočne možnosti. Njegov ustvarjalni opus obsega raznolike žanre, vključno z orkestralno, komorno, vokalno-instrumentalno in scensko glasbo. V svojih kompozicijah rad posega po vrsti najrazličnejših glasbenih sredstev, ki so nemalokrat v prid naraciji same glasbene govorice in dramaturgiji, ki vodi pozorno poslušalsko uho. Kljub vsemu pa Kamplet v svojih delih daje prednost introspektivi in emotivnosti, s posebnim poudarkom na atmosferi in pripovednosti, ki pa se rade zapletajo v najrazličnejše kontraste – od lirično-melodičnih odsekov do ritmičnih in harmonsko kompleksnejših delov.
V tej maniri je spisano tudi delo za klavirski trio s povednim naslovom Januar, kjer ravno subtilna interakcija med violino, violončelom in klavirjem ustvarja povsem intimno, a vendarle dinamično glasbeno izkušnjo. V teksturi kompozicije je moč zaznati drobce modernistične glasbene govorice, ki se prepleta z barvito melodiko in harmonsko kompleksnostjo. O skladbi je skladatelj zapisal: »Skladba Januar je nastala kot prvi del orgelske suite, ki sem jo ustvaril leta 2021ob obeležitvi svoje 50. obletnice. Že sama njena pot je posebna, saj je skozi čas doživela številne preobrazbe. Prvi verziji na orglah so sledile nove interpretacije – za dva klavirja, klavirski trio in nato še za godalni orkester. Glasbeni material, ki se razpleta v teh različicah, je preplet mojega notranjega sveta – zaznamovanega z različnimi glasbenimi žanri in življenjskimi trenutki. Vsak zvok je kot odmev spominov, ki so oblikovali mojo pot in izražajo neskončne občutke, ki jih nosim v sebi. Skladba je vsebinsko in strukturno gledano osebna izpoved, ki se s pridihom preteklosti odpira prihodnosti.«
Ruski skladatelj in pianist Dmitrij Šostakovič, znan po svoji glasbi, ki izstopa z izrazito čustveno globino, intelektualno strogostjo in slogovno raznolikostjo, danes velja za enega pomembnejših ustvarjalcev dvajsetega stoletja. Njegovo vsakdanje življenje in glasbena ustvarjalnost sta bila ujeta v zapleteni vrtinec skladateljevega odnosa do tedanjega sovjetskega režima. Slava in javne obsodbe, zloglasni članek v Pravdi iz leta 1963, ki je odkrito kritiziral njegovo opero delo Lady Macbeth Mcenska, je Šostakoviču prilepila etiketo problematičnega umetnika. Posledično je v njegovem opusu moč zaslediti nenehno iskanje ravnovesja med lastnimi prepričanji in zahtevami socialističnega realizma, ki ga je diktirala tedanja politična oblast.
Šostakovičevo naklonjenost komorni glasbi gre najprej pripisati dejstvu, da se je sam sprva želel proslaviti kot koncertni pianist, kasneje pa je redno koncertiral kot pianist v komornih zasedbah. Po drugi strani pa je bolj intimna in hkrati ponotranjena komorna glasba skladatelju nudila možnost za poglobljeno osebno izpoved, ki ni bila nujno povezana z zahtevami kulturno-političnih smernic tedanjega režima. Povod za nastanek Drugega klavirskega tria v e-molu napisanega v letu 1944 gre iskati v nenadni smrti skladateljevega prijatelja, muzikologa Ivana Solertinskega, s katerim sta prijateljevala vse od leta 1927. Solertinski je bil avtor prve ruske monografije o Gustavu Mahlerju in zagotovi krivec, da se je skladatelj zaljubil v glasbeno izpovednost Mahlerjeve poznoromantične zapuščine, ki jo je Šostakovič tako poetično zapisal med vrstice svoje Četrte simfonije. Klavirski trio se tako pridružuje vrsti ostalih del, ki jih je Šostakovič zapisal kot poklon človeku in ljudem in ki so prav tako nastala v tem času: Osma simfonija je zamišljena kot žalostinka za žrtve druge svetovne vojne, Druga klavirska sonata pa je napisana v spomin na Šostakovičevega učitelja klavirja Nikolajeva.
Trio se začne s subtilnimi flažoleti violončela in sordinirane violine, a krhek uvod prerase v mogočen glasbeni stavek simfoničnih razsežnosti. Divji Scherzo ne prinaša razbremenitve, saj prekipeva od kontrastov, kjer se kmečki ples umika bolj umirjenemu valčku. Largo temelji na osmih temačnih akordih v nizki legi klavirja, ki v obliki passacaglie prevevajo celoten stavek, nad njimi pa godala tkejo žalno glasbo z izrazitimi aluzijami na glasbeno zapuščino Mahlerja. Finale je zamišljen kot neizprosen ples smrti, kjer Šostakovič ponavlja teme iz prejšnjih stavkov ter dodaja elemente judovske glasbe, simbol zatiranih, ki nosi večplastne pomene – od spomina na holokavst do skladateljeve osebne dileme – kako ustreči pričakovanjem režima in kljub vsemu ostat zvest lastnim prepričanjem.
Anuša Plesničar
Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866171
