NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO
18. januar 2025, Kazinska dvorana
Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent in čembalo Davorin Mori
Solista Vivijana Rogina, violina, Petar Njegovan, viola
Program
Carl Stamitz: Sinfonia concertante za violino, violo in orkester št. 1 v D-duru
Allegro moderato
Romanca (Romanza)
Rondo
Johann Sebastian Bach: Brandenburški koncert št. 5 v D-duru, BWV 1050.2
Allegro
Adagio (Affettuoso)
Allegro
Solistki
Oksana Peceny, violina,
Alenka Goršic Ernst, flavta
*****
Georg Friedrich Händel: Glasba za kraljevi ognjemet, suita v D-duru, HWV 351
Uvertura (Adagio – Allegro – Lentement – Allegro)
Bourée
La Paix (Largo alla siciliana)
La Réjouissance (Allegro)
Menuet I & II
Drage mlade poslušalke, poslušalci in vsi, ki radi prisluhnete glasbi, prav lepo pozdravljeni na prvem simfoničnem koncertu za mlade. Naše skupno glasbeno potovanje se to januarsko sobotno dopoldne začenja s spoznavanjem treh glasbenih del, ki so bila ustvarjena v prav tako treh različnih sestavljenih glasbenih oblikah – sinfonii concertante, concertu grossu in suiti. Četudi ti omenjeni glasbeni pojmi morda v tem trenutki niso znani, pa se bo marsikatera nejasnost po koncertu – vsaj tako upamo – gotovo razblinila, še posebej, če bomo pozorno prisluhnili igranju glasbenikov Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Davorina Morija. Prav nikoli pa ni odveč osvežiti znanje in še enkrat pokukati v glasbeni slovarček, v katerem se skriva razlaga marsikatere neznane besede.
Avtor prve skladbe, violinist in skladatelj Carl Stamitz (1745–1801), velja za pomembnega predstavnika mannheimske šole druge generacije, ki je v 18. stoletju značilno oblikovala glasbeni slog na prehodu med barokom in klasicizmom. Sinfonia concertante, ki je tudi naslov prve skladbe današnje glasbene matineje, je bila priljubljena glasbena oblika tega obdobja, ki po eni strani izkazuje značilnosti simfonije, po drugi plati pa se približuje zvrsti koncerta, v katerem lahko več solistov zavzame vlogo, enakovrednejšo orkestru, a ga ti pri svojem muziciranju vseeno ne zasenčijo, kot se to zgodi v številnih primerih poznejšega romantičnega solističnega koncerta z izrazito virtuoznostjo. A ker je v sinfonii concertante vseeno poudarjeno načelo koncertiranja, torej aktivnega glasbenega dialoga, ki lahko poteka v več smereh oziroma med več skupinami, to velikokrat pomeni, da so tako rekoč vsi glasbeni izvajalci – najsi bodo to solisti oziroma bolj ali manj velike skupine glasbil – med seboj enakovredni.
Stamitzova Sinfonia concertante za violino, violo in orkester št. 1 v D-duru je zgleden primer skladbe, v kateri se oplajata jasna melodija in izrazna eleganca, ki sta značilni za mannheimski slog. Glasbeno delo izkazuje skladateljevo mojstrsko obvladovanje pisanja za oba solistična inštrumenta ter orkester. Viola, ki je nižje uglašena od violine in je v 18. stoletju in tudi še veliko pozneje pogosto veljala za spremljevalni inštrument, dobi v tej skladbi vidnejšo solistično vlogo, kar odraža Stamitzovo inovativnost in željo po raziskovanju tonskih barv in tehničnih zmožnosti tega inštrumenta. Sinfonia, ki je tukaj ne smemo zamenjati s simfonijo iz obdobja klasicizma, romantike in poznejših obdobij, je praviloma sestavljena iz treh stavkov – hitrega prvega stavka (Allegro), počasne(jše)ga drugega stavka (Adagio) in ponovno hitrega tretjega stavka (Rondo: Allegro).
Prvi stavek je živahen in poln energije, ki se napaja v virtuoznem dialogu med violino in violo. Oba solistična inštrumenta se tekoče izmenjujeta in melodično dopolnjujeta, pri tem glasbenem »tekmovanju« pa ju s svojo prožno spremljavo spodbuja tudi orkester. Drugi stavek je počasen, nežen in obenem poln čustvenega naboja, ki ga še bolj podčrtuje umirjena spremljava orkestra. Zaključni stavek s svojimi krožnimi ponovitvami lahkotne glasbene teme prinaša vedro razpoloženje. Glasbena atmosfera pa postane v nadaljevanju še dodatno »začinjena« z dinamičnim dialogom obeh solistov in orkestra, v katerega so vtkani plesni ritmi in virtuozne pasaže, ki skladbo zaključijo z bleščečim vrhuncem.
Druga glasbena stvaritev, ki ji bomo lahko prisluhnili med našim odkrivanjem glasbenih zakladov preteklosti, je Brandenburški koncert št. 5 v D-duru Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750). Njegovih šest brandenburških koncertov lahko brez dvoma prištejemo med najprepoznavnejše in najpomembnejše umetniške vrhunce poznobaročne instrumentalne glasbe, ki nas še danes navdihujejo s svojo bogato glasbeno domišljijo, kontrapuktičnim tkanjem in melodično veličastnostjo. Koncerti so nastali v letu 1721, ko jih je Bach posvetil markizu Christianu Ludwigu Brandenburškemu, vendar so zaradi svoje težavnosti, ki ji dvorni glasbeniki v Köthenu domnevno niso bili kos, ostali neizvedeni v času markizovega življenja. Koncerti združujejo italijanski koncertni slog, še posebej Antonia Vivaldija, z nemško polifonijo in francosko plesno eleganco, s čimer so dosegli novo, kozmopolitsko raven evropskega baroka.
Še posebej zanimiv je Brandenburški koncert št. 5, in sicer zaradi svoje inovativne oblike in izrazitega poudarka na čembalu. V njem namreč čembalo prvič v zgodovini glasbe preide iz zgolj spremljevalnega inštrumenta v povsem solistično vlogo, kar lahko razumemo kot pomembni mejnik v nadaljnjem razvoju klavirskega koncerta v obdobju klasicizma.
Prvi stavek (Allegro) je razgiban, energičen, melodično neposreden in temelji na dialogu med tremi solisti – čembalom, flavto in violino – ter orkestrom. Solistični inštrumenti se izmenjujejo v melodičnih temah, ki jih orkester pogosto posnema, kar ustvarja bogato kontrapunktično tkanje. Najbolj revolucionaren element tega stavka je obsežna kadenca čembala tik pred koncem stavka, ki je izjemno virtuozna in sega daleč preko običajne vloge čembala kot inštrumenta, ki izvaja basso continuo. V tej kadenci Bach raziskuje vse tehnične in izrazne zmožnosti čembala, kar je redkost v baročni glasbi.
Drugi stavek (Affettuoso) je rahločuten trio za flavto, violino in čembalo, v katerem orkester povsem utihne. Ta komorna zasedba ustvari intimno in skorajda melanholično vzdušje, prežeto z melodično eleganco in harmonsko subtilnostjo. Solisti se spontano, a kljub temu nadzorovano prepuščajo glasbenemu dialogu, v katerem se glasovi prepletajo v značilnem Bachovem kontrapunktičnem slogu. Melodije so navidezno preproste, a polne čustvene globine, kar ustvarja močan kontrast s tehnično zahtevnim prvim in tretjim stavkom.
Tretji stavek je živahen rondo, ki temelji na plesnem ritmu in prikazuje Bachovo mojstrsko obvladovanje te oblike. Solistični inštrumenti in orkester se dinamično izmenjujejo, pri čemer vsak od njih prispeva k novemu ritmičnemu in melodičnemu pogonu skladbe. Tudi tukaj čembalo izstopa s svojimi okrasnimi figurami in virtuozno briljanco. Bach v tem stavku uporabi elemente ljudske glasbe, kar daje zaključku skladbe lahkotnejši značaj, vendar ohranja kompleksno strukturo baročnega kontrapunkta.
Če povzamemo, je Bachov Brandenburški koncert št. 5 v D-duru glasbena mojstrovina, ki združuje tehnično briljantnost, melodično lepoto in kompozicijsko kompleksnost. Njegova inovativna uporaba čembala kot solističnega instrumenta in kontrapunktno bogastvo uvrščata to delo med najpomembnejše dosežke baročne glasbe. Poleg svoje zgodovinske vrednosti koncert ostaja brezčasen izraz Bachove genialnosti, ki še danes v polni meri navdušuje tako glasbenike kot občinstvo različnih generacij.
Drugi del koncerta začenjamo s suito Glasba za kraljevi ognjemet (Music for the Royal Fireworks), HWV 351, ki velja za eno najslovitejših del nemškega skladatelja Georga Friedricha Händla (1685–1759), ki je večino svoje glasbene kariere preživel v Angliji. Händel je delo napisal leta 1749 na prošnjo kralja Jurija II. ob praznovanju podpisa Aachenskega miru, s katerim se je zaključila vojna za avstrijsko nasledstvo. Suita je bila premierno izvedena 27. aprila 1749 v londonskem Green Parku kot del velikega spektakla, ki se je zaključil z ognjemetom. Dogodek je spremljala preštevilna množica ljudi, glasba pa je kljub tehničnim težavam med ognjemetom požela velik uspeh.
Händel je suito sprva napisal za veliko pihalno zasedbo, saj je želel kralj poudariti predvsem vojaški značaj praznovanja in veličastnost svoje vladavine, a ji je Händel kasneje dodal tudi godala za nadaljnje koncertne izvedbe, kar je še dodatno prispevalo k večji izrazni raznolikosti skladbe. Suito sestavlja šest stavkov, ki izražajo raznolikost razpoloženj in tempa, hkrati pa ohranjajo slovesnost in pompoznost, primerno kraljevemu praznovanju.
Uvertura je tipično baročna z dvodelno zasnovo – počasnim uvodom, ki ga zaznamujejo poudarjeni akordi in slavnostni značaj, ter hitrejšim delom v kontrapunktno pregnetenem slogu. Moč in veličastnost sta upodobljeni z uporabo trobil in pihal, kar daje glasbi skoraj vojaški značaj. Drugi stavek (Bourrée) uvaja hitro in lahkotno gibanje v ritmu francoskega plesa, s tem pa prinaša pomemben razpoloženjski kontrast pompozni uverturi. Ples bourrée je energičen in poln življenja, njegova nalezljiva in spontana melodika pa spodbuja praznično vzdušje.
Tretji stavek La Paix (Mir) v nas – kot pove že naslov – vzbuja občutek miru in spokojnosti, pri tem pa v simbolnem smislu namiguje tudi na praznovanje konca vojne. Händel je z liričnimi melodijami in zmerno harmonsko preprostostjo ustvaril občutek pomiritve in zadovoljstva. S svojo vedrino in celo razposajenim veseljem pa se kot čisto nasprotje miru izkaže stavek La Réjouissance (Veselje), v katerem prevladuje trobilna sekcija s svojimi triumfalnimi temami, udarnimi ritmi in slavnostnim razpoloženjem. Suita se zaključi z dvema menuetoma, ki prinašata plesno eleganco in umirjen zaključek. Menueta ohranjata slavnostni ton celotnega dela, hkrati pa prispevata k večji melodični in harmonski razgibanosti suite.
Če povzamemo, izstopa Händlova Glasba za kraljevi ognjemet že zaradi svoje zasedbe, saj je bila prvotno napisana izključno za pihala in trobila, kar predstavlja redkost v njegovem opusu. Kljub temu pa suita ni izgubila glasbene prefinjenosti, saj zmore s svojimi močnimi in svetlimi zvoki vedno znova ustvariti veličasten učinek. Händel je s tem pokazal svojo sposobnost prilagajanja glasbenega sloga specifičnim okoliščinam in potrebam naročnika – v tem primeru angleškega kralja. Suita je bila že ob praizvedbi izjemno priljubljena in je ostala med najbolj priljubljenimi Händlovimi deli vse do danes. Njena veličastna zvočna podoba, ritmična udarnost in tehnična briljantnost so kot nalašč ustvarjeni za koncertni oder, še posebej za obeležitev posebnih, slavnostnih dogodkov. Neminljiva Glasba za kraljevi ognjemet, ki pod Händlovim skladateljskim peresom združuje kraljevo veličastnost, melodično lepoto in ritmično energijo, tako ostaja simbol baročnega razkošja, ki ni le spomin na pomemben zgodovinski trenutek doseženega miru, temveč nas še danes navdušuje s svojo brezčasno lepoto.
Benjamin Virc
______________________________
Glasbeni slovarček
Sinfonia concertante je glasbena zvrst iz predklasicističnega obdobja, ki združuje značilnosti simfonije in koncerta. V njej lahko nastopa več solistov, ki so lahko izrazito izpostavljeni, a še vedno tesno povezani z orkestrom kot celotno glasbeno zasedbo. Zvrst je znana po intenzivnem dialogu med solisti in orkestrom ter velja za predhodnico dvojnih in večsolističnih koncertov v poznejših obdobjih.
Concerto grosso je glasbena oblika iz obdobja baroka, kjer se manjša skupina solistov (concertino) izmenjuje z večjim orkestrom (ripieno), s katerim vzpostavlja glasbeni dialog. Značilna je za dinamično izmenjavo med solističnimi in orkestralnimi deli, ki ustvarja kontrast in bogato zvočno teksturo. Ta oblika je predhodnica sodobnega koncerta in je bila pogosto sestavljena iz več stavkov, med katerimi je bilo najpogostejše tridelno zaporedje v obliki hitrega, počasnega in hitrega stavka.
Suita je glasbena oblika, ki združuje več krajših stavkov ali plesov, običajno v isti (ali paralelni) tonaliteti. Izvira iz baročne dobe, kjer je bila zasnovana kot zaporedje stiliziranih plesov, kot so allemande, courante, sarabanda in gigue. Sčasoma se je razvila v širšo obliko, ki je lahko vsebovala tudi uvod ali neplesne stavke, na primer uverturo. Suita je znana po raznolikosti značajev in izvajalskih tempov posameznih stavkov, ki skupaj ustvarjajo glasbeno celoto.
Basso continuo je značilnost glasbe baročnega obdobja, kjer je harmonska spremljava zasnovana na stalni basovski liniji. To linijo izvajajo inštrumenti, ki igrajo basovske tone (npr. čembalo, orgle, lutnja ali viola da gamba), pri čemer izvajalec improvizira akorde in okraske na osnovi številk in simbolov, zapisanih nad ali pod notami (t. i. generalbas ali oštevilčeni bas). Basso continuo je v baroku predstavljal osnovo harmonske strukture skladb in je imel ključno vlogo pri oblikovanju zvočne celote v ansamblih in orkestrih.
_________________________________
Biografija dirigenta
Davorin Mori velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenskih dirigentov mlajše generacije, ki je nase prvič opozoril na otvoritvenem festivalu Salzburškega poletnega festivala leta 2016, na katerem je z dunajskim zborom Philharmonia in Jazz kvartetom izvedel jazzovsko mašo Prayer Wheel Karena Asatriana. Klavir in dirigiranje je študiral pri Alexeiu Kornienku na Deželnem konservatoriju v Celovcu, klavir na salzburškem Mozarteumu pri Claudiusu Tanskem ter dirigiranje na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti pri Johannesu Wildnerju in Andrésu Orozcu-Estradi. Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in je od jeseni 2024 tudi njegov stalni gostujoči dirigent. Med drugimi je dirigiral tudi Dunajskemu radijskemu orkestru, Orkestru Slovenske filharmonije, Kijevskemu simfoničnemu orkestru, Armenskemu državnemu orkestru in komornemu orkestru Camerata Sinfonica Austria, pri katerem deluje kot umetniški vodja. Med letoma 2021 in 2024 je bil asistent zborovodje Thomasa Langa v Dunajski državni operi, kot gostujoči zborovodja je deloval tudi v Operi Malmö. Sodeluje z operno družbo Pro Artes Vienna, s katero je na več avstrijskih festivalih skupaj z orkestrom Camerata Sinfonica Austria izvedel opereti Vesela vdova in Pri belem konjičku, opero Janko in Metka ter več koncertov. S Klagenfurter Ensemble je prvič izvedel dve operi ameriškega skladatelja Erlinga Wolda, UKSUS in Daphnes Garten. Sodeloval je z zborom Capella Albertina Wien in z njim izvedel Händlov oratorij Mesija in Mendelssohnov oratorij Elija. Kot pianist je nastopil na festivalih Koroško poletje, Mednarodni festival umetnosti v Šanghaju, Imagine Festival Antwerpen, St. Pauler Kultursommer, Klasika v Celovcu (Klassik in Klagenfurt), Proms on Stage: mladi umetniki Linz, Festival Ljubljana idr. Kot solist je igral z Orkestrom Slovenske filharmonije, z Orkestrom Tonkünstler Spodnja Avstrije idr. Večkrat nastopa z mednarodno priznano slovensko mezzosopranistko Bernardo Fink. Od leta 2022 poučuje klavir na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju.
Biografiji solistov
Vivijana Rogina se je glasbeno izobraževala od petega leta, najprej v glasbeni šoli Velenje pri prof. Danici Koren, nato na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Tatjani Špragar. V študijskem letu 2020/2021 je diplomirala v razredu prof. Vasilija Meljnikova na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Že med študijem se je udeleževala številnih državnih in mednarodnih tekmovanja ter posegala po najvišjih nagradah. Nazadnje je prejela naziv absolutnega zmagovalca na tekmovanju Antonia Salierija v Legnanu leta 2018, dve leti pozneje pa je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo za izvedbo Mendelssohnovega violinskega koncerta ter vidne uspehe v okviru koncertne dejavnosti ter Bernekerjevo plaketo za umetniško udejstvovanje na Koroškem. Kot solistka na violini redno nastopa z različnimi orkestri, prvič že z osmimi leti z Godalnim orkestrom glasbene šole Velenje, leta 2017 s Simfoničnim orkestrom Cantabile in Sarasatejev Zigeunerweisen, leta 2019 je v Galussovi dvorani Cankarjevega doma z istim orkestrom izvedla Koncertno polonezo Wieniawskega. Po uspešno opravljeni avdiciji za solistične koncerte je marca 2020 v Slovenski filharmoniji izvedla Mendelssohnov violinski koncert v e-molu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko Catherine Larsen-Maguire. Koncertira v različnih komornih zasedbah, družinskem kvaretu 4Strings, v duu s profesorjem Vasilijem Meljnikovem, sodelovala je tudi s Slovenskim godalnim sekstetom, v duu s pianistko Sae Lee pa je izvedla nekaj koncertov Glasbene mladine v Ljubljani. Od prejšnje sezone je zaposlena v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Dodatno se je izobraževala na različnih mojstrskih tečajih in seminarjih pri profesorjih, kot so Christophe Poiget, Igor Ozim, Wonji Kim, Vesna Stankovič, Nanežda Tokarieva, Sihana Badivuku, Martyn Vink, Nahman Sluchin in Lana Trotovšek.
Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu prof. Sanje Pančevski v Osnovni glasbeni šoli »Slavko Zlatić« v Poreču, šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni šoli »Ivan Matetić Ronjgov« na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić, magistiral pa pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Je prejemnik več glasbenih nagrad doma in v tujini. Že v času srednješolskega izboraževanja in pozneje tudi študija je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4Strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih, kot so Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske filharmonije idr. Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih, kot so Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer in Martin Wink. Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.
