NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO
3. koncert Simfoničnega cikla
20. marec 2025, Dvorana Ondine Otta Klasinc
Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigentka Mojca Lavrenčič
Solist Mak Grgić, kitara
Koncertni mojster Saša Olenjuk
Uroš Krek: Sinfonia per archi
I. Pozivanje
II. Prebujenje
III. Odziv
Joaquín Rodrigo: Koncert za slavje za kitaro in orkester (Concierto para una fiesta)
Allegro deciso
Andante calmo
Allegro moderato
*****
Franz Schubert: Simfonija št. 5 v B-duru, D. 485
Allegro
Andante con moto
Menuetto: Allegro molto – Trio – Menuetto
Allegro vivace
Skladatelj, pedagog in akademik Uroš Krek (1922–2008) se je v slovensko glasbeno krajino 20. stoletja zapisal predvsem kot premišljen ustvarjalec glasbe različnih zvrsti. Študij kompozicije v razredu Lucijana Marije Škerjanca na ljubljanski Akademiji za glasbo je zaključil leta 1947. Deloval je kot urednik simfoničnih oddaj, kasneje pa kot glavni glasbeni urednik na RTV Slovenija. Tesen stik z ljudsko glasbo, zlasti slovensko, je ohranjal tudi kot raziskovalec na Glasbenonarodopisnem inštitutu v Ljubljani, kjer je deloval med letoma 1958 in 1968. Med letoma 1968 in 1982 je poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani na Inštitutu za etnomuzikologijo kot profesor kompozicije in glasbene teorije. Vrsto let je bil tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev. Krekova glasba je bila močno zaznamovana z glasbo zgodnjega 20. stoletja in neoklasicističnimi estetskimi načeli, hkrati pa je pogosto vključevala folklorne elemente. Njegov opus zajema skoraj vse instrumentalne in vokalne zasedbe, najizraziteje pa je ustvarjal za godala. Pisal je tudi gledališko in filmsko glasbo. Med njegovimi deli izstopajo Simfonietta (1951), Koncert za violino in orkester, Concertino za piccolo in orkester ter Koncert za rog in godalni orkester, pomemben je tudi njegov prispevek k zborovski in komorni glasbi.
Že površen vpogled v Krekovo glasbeno ustvarjanje nakazuje razdelitev njegovega umetniškega opusa na štiri obdobja: zgodnji neoklasicistični fazi, v kateri je oblikoval svoj slog (1946–1958), je tako najprej sledilo obdobje vpliva slovenske ljudske glasbe (1958–1969), medtem ko sta za zadnji dve ustvarjalni obdobji značilna predvsem bodisi formalistični naslon na uporabo melodičnih celic kot ključni aspekt njegove kompozicijske tehnike (1970–1980) bodisi glasbenoestetski eklekticizem (od 1980 dalje), v katerem je združil značilnosti prejšnjih obdobij. Toda podrobnejše poznavanje njegovih del razkriva, da so te glasbenopoetične razdelitve le približne, saj se v Krekovi glasbi zrcali bogata paleta tehnik brez ostrih slogovnih prelomov. Krek je namreč svoj slog razvijal evolucijsko, s premišljeno organizirano glasbeno govorico, ki neposredno in učinkovito komunicira s poslušalcem. Njegov glasbeni idiom se kljub občasnemu vključevanju novih tehnik nikoli ni prevešal v izrazit avantgardizem, ampak je ostal vselej trdno zasnovan na premišljeni zvočni izkušnji in mojstrskem izkoriščanju izraznih zmožnosti vokala in različnih instrumentalov, pri čemer zavzemajo prav posebno mesto godala.
Kot je zapisal britanski muzikolog Niall O’Loughlin, je Krek v svoji Sinfonii per archi (Simfoniji za godala) povsem pretrgal z lastno poetiko, tako v formalni zasnovi tristavčne skladbe kakor tudi glede drugih aspektov lastnega sloga. Kompozicija, ki jo je Krek ustvaril leta 1973, kljub razmeroma kratkemu trajanju (15 minut) predstavlja pomenljivo prelomnico v njegovem opusu, kar se kaže predvsem v suverenem in nekonvencionalnem obvladovanju glasbenega materiala, ki obsega svobodno koordinirane glasbene linije, zlasti ostinate, opazna pa je tudi pogostejša uporaba ostrih in fragmentiranih melodičnih linij, pri čemer se je skladatelj osredotočal na kratka tonska zaporedja, ki jih je podvrgel intenzivni motivični obdelavi. Tudi sopostavitve glasbenega materiala, motivov, harmonij in tekstur so pogosto nenadne in kontrastne. Vsi trije stavki imajo na videz običajne oznake tempov – prvi je zmerno počasen, drugi počasen, tretji pa dokaj hiter –, medtem ko njihovi naslovi – Pozivanje, Prebujenje in Odziv – bolj kot konkretnost vsebine ali program razkrivajo fenomenološki oziroma dialektični odnos med glasbeno idejo in njenimi motivičnimi izpeljavami, pri čemer se kot pomembna referenčna točka izkazuje ton E, s katerim se začenja fugato v prvem stavku.
Eden izmed izrazitejših glasbenih elementov v skladbi je oktavni skok, ki pogosto uvaja nove fraze. Ta skok je včasih spremenjen za polton, spet drugič pa je vključen še en vmesni ton, kot denimo kvarta. V drugem stavku prevladuje zmanjšana oktava, ki je bila prvič predstavljena že v prvem stavku. Pojavlja se tako v vzpenjajoči kot padajoči obliki, z vmesnim tonom (najpogosteje terco) ali brez njega. Redkeje se pojavlja mala nona, medtem ko lahko v sklepnem stavku zasledimo pogosto uporabo oktavnih skokov, male none in velike sekste, kar prispeva k izrazni dinamičnosti skladbe. Krek se v kontekstu modernističnega impulza povojnih generacij glasbenih ustvarjalcev izogiba strogi tonalnosti, saj ne uporablja harmonskih zaporedij, ki bi vzpostavljala jasen tonalni center, kljub temu pa so v njegovi zvočni teksturi pogosto prisotni tako durovi kot molovi trozvoki, kar ustvarja specifično zvočno ravnovesje med tradicionalnimi in sodobnimi izraznimi sredstvi.
Joaquín Rodrigo (1901–1999) velja za enega najpomembnejših španskih skladateljev 20. stoletja. Rodil se je v Saguntu v Valencii in pri štirih letih oslepel zaradi davice – toda ta težka življenjska preizkušnja ga ni ovirala, ampak celo spodbudila k razvoju svojega edinstvenega glasbenega daru. Glasbo je začel študirati v Valencii, kasneje pa v Parizu pri slovitem Paulu Dukasu. Med študijem v Franciji se je povezal z evropskimi avantgardnimi glasbenimi tokovi, a je kljub temu ostal zvest španskemu nacionalnemu slogu z značilnim zvočnim koloritom in jasno izraženo tonalnostjo. Njegova najbolj znana skladba, Concierto de Aranjuez (1939), je še danes ena najslavnejših kompozicij za klasično kitaro in orkester, ki je nemudoma po praizvedbi leta 1940 utrdila njegov mednarodni ugled. Rodrigo se je v omenjenem koncertu izkazal kot mojster orkestracije, v okviru katere je znal (v akustičnem smislu) razmeroma tiho kitaro predstaviti kot virtuozen solistični inštrument v dialogu z bogato orkestrsko teksturo; poleg tega pa je svoje skladateljsko pero večkrat preizkusil tudi v ustvarjanju koncertov za različne inštrumente ter pisanju komornih, vokalnih in odrskih del, zlasti zarzuel, zborov in samospevov.
Čeprav je Rodrigo večino življenja ostal zvest tradicionalnim glasbenim oblikam, je s svojim slogom odločilno zaznamoval 20. stoletje in špansko glasbo približal svetovnemu občinstvu. Njegova dela pogosto temeljijo na barvitih harmonskih prepletih in subtilnih ritmičnih figurah, ki črpajo iz bogate dediščine španske ljudske glasbe. V času Francojevega režima so bila njegova dela ena redkih, ki so predstavljala špansko glasbo v tujini. Kljub vzponu nove generacije skladateljev v 50. in 60. letih 20. stoletja, ki so vnašali inovacije v špansko glasbo, je Rodrigo ohranil svojo prepoznavno identiteto in prejel številna mednarodna priznanja, vključno s častnim doktoratom Univerze v Salamanci leta 1964. Leta 1976 je Houstonska filharmonija pri njem naročila simfonično pesnitev A la busca del más allá (V iskanju posmrtnega življenja) ob praznovanju dvestote obletnice ZDA, leta 1978 pa je napisal Concierto pastoral (Pastoralni koncert) za legendarnega flavtista Jamesa Galwaya.
Ko je Rodrigo umrl leta 1999, je v starosti 97 let zapustil bogato glasbeno dediščino, ki še danes navdihuje glasbenike po vsem svetu. Ena njegovih zadnjih in tehnično najzahtevnejših skladb je Concierto para una fiesta (Koncert za slavje) iz leta 1982, ki je tudi njegovo zadnje dokončano delo. Skladbo sta naročila William in Carol McKay iz ameriške zvezne države Teksas, ki naj bi bila glasbeno darilo ob debitantski predstavitvi njunih hčera Alden in Lauri pred izbrano družbo. Morda prav ta priložnostna narava skladbe, ki so jo 5. marca 1983 pod vodstvom Johna Giordana izvedli kitarist Pepe Romero in orkester Texas Little Symphony v Podeželskem klubu Ridglea v Fort Worthu, vsaj deloma pojasnjuje, zakaj koncert ne dosega izrazne globine Concierta de Aranjuez, čeprav vsebuje značilne elemente Rodrigovega sloga, kot so čutna melodika, harmonska toplina in španski plesni ritmi. Struktura skladbe sledi klasični zasnovi koncerta – prvi stavek (Allegro deciso) uvaja dve glavni temi v a-molu in d-molu, ki po skladateljevih besedah prinašata značilno atmosfero španske Valencie. Drugi, počasni stavek (Andante calmo) spominja na osrednji del Concierta de Aranjuez, saj se lirična tema oglasi v angleškem rogu, kar ustvarja prepoznavno melanholično atmosfero, medtem ko sklepni stavek (Allegro moderato) prinaša temperamentne andaluzijske ritmične in melodične prvine, ki skladbo zaključijo – kot zahtevajo okoliščine priložnostnega dogodka – v slovesnem in živahnem duhu.
Franz Schubert (1797–1828) je kot Dunajčan odraščal v senci Ludwiga van Beethovna, znamenitega someščana, ki je v tistem času močno zaznamoval glasbeni svet. Leta 1815, pri rosnih osemnajstih letih, je Schubert doživel izjemen ustvarjalni izbruh, saj je tako rekoč vsak drugi dan dokončal kak nov samospev, že naslednje leto pa ga je začela vedno bolj privlačiti tudi simfonična oblika. Aprila istega leta je dokončal Simfonijo št. 4 v c-molu, ki jo je naslovil kot »Tragično«, le pol leta kasneje pa se je že lotil povsem drugačnega »projekta«, Simfonije št. 5 v B-duru. Če se je še pri njegovi »Četrti« zdelo, da ga je preganjala Beethovnova senca in da se še ni mogel povsem otresti njegovega vpliva, pa se v »Peti« jasno nakazuje trenutek osvoboditve izpod Beethovnovega simfoničnega jarma. Kot zanimivost velja omeniti, da se omenjena simfonija v muzikološki literaturi pogosto opisuje kot poklon vélikima klasikoma Mozartu in Haydnu, pri čemer se jo nemalokrat omalovažuje kot »lahkotno« – toda ali to pomeni, da simfonija ne dosega standardov, ki jih je postavil Beethoven – ali celo Schubert sam? Nikakor ne – prav nasprotno: če na to »lahkotnost« pogledamo iz drugega zornega kota, bi tedaj devetnajstletnemu Schubertu prav ta lahkotnost pomenila najvišje priznanje, saj mu v tej simfoniji uspe preseči težnost, ali vsaj v glasbenem smislu obvladati njene sile. Z vrnitvijo k starejšim mojstrom simfonike in z zavestnim odmikom od Beethovnovega simfoničnega modela je Schubert na neki način razbremenil lastno ustvarjalnost in pri tem odkril svoj edinstveni simfonični glas, kar se zrcali tudi v lahkotnejši in nemara bolj prefinjeni orkestraciji, pri čemer velja omeniti, da je simfonija poleg godalnega ansambla napisana le z eno flavto, dvema oboama, dvema fagotoma in dvema rogovoma, medtem ko so povsem izpuščeni klarineti, trobente in pavke.
V nasprotju s številnimi simfonijami tedanjega časa tokrat na začetku ni nikjer zaslediti resnobnega, temačnega adagia ali s patetiko pregnetene introdukcije – komaj se poslušalec zave, že se oglasi prva tema. Svež, neobremenjen začetek prvega stavka (Allegro) je zvočno utelešenje lahkotnosti in tako rekoč razsvetljenski ideal zvočne arhitekture. Poskočne in spevne teme zaznamuje značilna Schubertova kromatika, ki namesto povečevanja dramatičnosti tonske ekspresije neprestano poganja glasbeni tok naprej, pri tem pa ustvarja občutek lebdenja in vnaša harmonska presenečenja. Takoj ko se pojavi druga tema, jo dopolni vzpenjajoča se linija, ki daje občutek zračnosti – motiv dviganja pa se ponovi skozi celotno simfonijo, še posebej v reprizi, kjer se zdi, da se toni dobesedno izstrelijo v glasbeni prostor.
Če prvi stavek predstavlja skok, je drugi stavek (Andante con moto) mehek pristanek. Njegova spevnost ter tu in tam skorajda otožen vzdih spominjata na Mozarta, toda Schubert ostaja neizbrisno svoj – gibanje ohranja z značilnimi kratkimi, vzpenjajočimi se kromatičnimi pasažami, ki (p)ostajajo njegov prepoznavni znak. Tudi Menuet se sprva zdi tipični plesni stavek, vendar pa se mora tudi Schubert kot plesalec prej ali slej soočiti s težnostjo, zato ne preseneča, da lahko z ušesi zaznamo postopno pristajanje na tla – skoraj si lahko predstavljamo plesalčeva stopala, ki se dvignejo in nato spustijo z zaželeno eleganco in gracioznostjo. Podobno gesto galantnosti lahko zaznamo tudi v Triu, v katerem glasbeni tok nežno nosi plesalce s svojim rahločutnim valovanjem. Mnogi vidijo v tem stavku, zapisanem v g-molu, poklon Mozartovi Simfoniji št. 40 v isti tonaliteti, ki je na Schuberta nedvomno pustila močan vtis.
Finale (Allegro vivace), ki je najdaljši izmed vseh stavkov, svojo identiteto gradi na plesnem značaju menueta. Tako kot prvi stavek je poskočen, igriv in pregneten s številnimi harmonskimi presenečenji ter kromatičnimi zasuki, ki jasno izrisujejo Schubertov avtorski pečat. Lahkotnost in vedrina njegove Pete simfonije se tako v življenju skladatelja, ki so ga sicer zaznamovali trpljenje, bolezen in razočaranje, kažeta skoraj kot simbol nedosegljive osebne sreče, obenem pa kot zvočna utelesitev z močnim pridihom nostalgije po izgubljenih idealih klasicizma, za katere se zdi, da so obenem tako blizu, a hkrati že nepreklicno del zbledele preteklosti.
Benjamin Virc
Biografija dirigentke
Mojca Lavrenčič (1993) je ena vodilnih dirigentk mlajše generacije v Sloveniji, ki jo odlikuje vsestranska glasbena radovednost. Študij dirigiranja je z odliko (summa cum laude) zaključila na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Marka Letonje in Simona Dvoršaka, študij čembala pa na prestižni Schola Cantorum Basiliensis pri Andreu Marconu. Za izjemne umetniške dosežke je prejela študentsko Prešernovo nagrado in številna priznanja na mednarodnih tekmovanjih. Kot dirigentka in asistentka je sodelovala s SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenskim komornim glasbenim gledališčem (SKGG) ter z uglednimi domačimi in tujimi dirigenti, kot so Marko Hribernik, Simon Krečič, Loris Voltolini, Igor Švara, Aleksandar Spasić, Živa Ploj Peršuh, Simon Dvoršak, David Švec, Jaroslav Kyzlink, Kevin Rhodes, Philipp von Steinaecker idr. Prav tako je sodelovala z vrhunskimi režiserji, kot so Frank Van Laecke, Alessio Pizzech, Jiři Nekvasil, Vinko Möderndorfer, Aleksandar Popovski, Jernej Lorenci, Matjaž Farič, Rocc, Lutz Hochstraate, Eva Hribernik in Yulia Roschina, ter s priznanimi koreografi, kot so José Carlos Martínez, Jean-Sébastien Colau, Vincenzo Veneruso, Howard Quintero Lopez, Ivan
Peternelj in Lukas Zuschlag. Vodila je izvedbe pomembnih glasbenogledaliških produkcij, kot so Hoffmannove pripovedke, Prodana nevesta, Devica Orleanska, Lepotica in zver, Dnevnik Ane Frank ter baletov Ljubezen, Gusar in Giselle. V SKGG je dirigirala tudi praizvedbo otroške opere Gospod in hruške Dušana Bavdka. Marca 2023 je na povabilo baletnega vodje Jeana-Sébastiena Colaua in koreografa Joséja Carlosa Martíneza debitirala kot dirigentka baletne produkcije Gusar v palermskem Teatru Massimu. V omenjeno gledališče se je vrnila že naslednje leto – a tokrat kot dirigentka baletnih produkcij Pepelka in Hrestač. Med pomembne preboje v njeni karieri lahko štejemo tudi vodenje orkestra Nacionalne opere v Parizu na kar štirih baletnih večerih ob otvoritvi sezone 2024/2025 v prestižni Palači Garnier. Dejavna je tudi pri spodbujanju mlade glasbene ustvarjalnosti in širjenju kulturne zavesti v Sloveniji; je soustanoviteljica simfoničnega orkestra Grex Symphoniacorum Univerze v Ljubljani, Kapele Jezuitskega kolegija in tamburaškega orkestra Tamburjaši, prav tako pa prireja zanimive glasbene dogodke z naslovom »Dvoriščni koncerti«. V sezoni 2024/2025 bo v Operi SNG Maribor debitirala kot glavna dirigentka premierne produkcije francoske opere Hamlet Ambroisa Thomasa.
Biografija solista
Mak Grgić (rojen let 1987 v Ljubljani), trikratni nominiranec za nagrado Grammy, je eden najprepoznavnejših kitaristov svoje generacije, ki ga New York Times opisuje kot »nadarjenega mladega kitarista«, Washington Post pa kot »glasbenika, ki ga velja pozorno spremljati«. Njegov raznolik repertoar sega od balkanske etnične glasbe, baroka, sodobne klasične glasbe, pa vse do avantgarde in mikrotonalne glasbe. Leta 2018 ga je legendarna kanadska kantavtorica k. d. lang povabila, da otvori severnoameriški del njene turneje Ingénue Redux. Kitaro je študiral pri Anteju Čagalju v Zagrebu, kasneje pa pri Álvaru Pierriju na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju. Svojo profesionalno kariero je začel pri 22 letih z izvedbo slovitega Rodrigovega Koncerta iz Aranjueza ob spremljavi Sanktpeterburškega simfoničnega orkestra pod vodstvom dirigenta Vladimirja Landeja. Kot prvi kitarist v zgodovini Univerze Južne Kalifornije (USC) je bil sprejet v prestižni program »Artist Diploma«. Trenutno poučuje na Univerzi Južne Karoline. Kot izvajalec in promotor nove glasbe je naročil številna dela, med drugim Michaela Gordona, Julie Adolphe, Nine Šenk, Leona Firšta in Hakkija Cengiza Erena. Leta 2022 je premierno izvedel nov kitarski koncert Borders Michaela Abelsa, nove kompozicije za kitaro pa naroča pri priznanih skladateljih, kot so Vito Žuraj, Austin Wintory in Christopher Tin. Vsako leto odigra skoraj 90 koncertov, bodisi kot solist ali v sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki, kot so denimo JACK Quartet, Assad Brothers, Augustin Hadelich in Clive Greensmith. Nastopa po vsem svetu, od dunajskega Musikvereina na Dunaju do newyorškega Carnegie Halla, pa vse do Azije. Aktualno koncertno sezono 2024/2025 so oziroma bodo zaznamovali koncerti s Pacifiško filharmonijo, Filharmonijo Charleston ter praizvedba Abelsovega koncerta Borders z Orkestrom ameriških skladateljev v prestižni newyorški dvorani Carnegie Hall. Kot ustvarjalec, ki veliko snema v glasbenem studiu, raziskuje nove dimenzije kitarskega zvoka. Njegov album Entourer, ki promovira slovensko glasbo z deli Leona Firšta in Nine Šenk, je med drugim prejel nominacijo za grammyja. Drugi albumi, kot so Balkanisms, MAKrotonal in Mak|Bach, se sprehajajo med etnično, mikrotonalno in zgodnjo glasbo, medtem ko prihajajoči glasbeni projekt s Simfoniki RTV Slovenija vključuje snemanje Rodrigovega Koncerta iz Aranjueza in Abelsovega koncerta Borders.
