SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

4. koncert Simfoničnega cikla
10. april 2025, Dvorana Ondine Otta Klasinc

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Simon Krečič
Solistka Oksana Pečeny, violina
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Tomaž Habe: Simfonija Krasa, za simfonični orkester (praizvedba)

I. Kraška vas (Andante)

II. Bori, bori (Con moto)

III. Modri konji – Lipicanci (Scherzo)

IV. In če sem samo vetru brat (Andante dolente)

Peter Iljič Čajkovski: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35

Allegro moderato

Canzonetta: Andante

Finale: Allegro vivacissimo

*****

Modest Musorgski, ork. Maurice Ravel: Slike z razstave, suita za orkester

Promenada

I. Gnomus (Palček)

Promenada

II. Il vecchio castello (Stari grad)

Promenada

III. Tuileries: Dispute d’enfants après jeux (Tuilerije: Otroški prepir po igri)

IV. Bydlo (Govedo)

Promenada

V. Balet neizvaljenih piščančkov

VI. Samuel Goldenberg in Schmuyle

VII. Limoges: Le marché (Limoges: Na tržnici)

VIII. Catacombae: Sepulcrum romanum (Katakombe: Rimsko pokopališče)

1. Cum mortuis in lingua mortua (Z mrtvimi v mrtvem jeziku)
2. Koča na kurjih nogah (Jagababa)
3. Velika kijevska vrata

Glasbeni opus slovenskega skladatelja Tomaža Habeta (roj. 1947 na Vrhniki) ne izstopa zgolj po svojem obsegu, v katerem lahko zasledimo več kot 350 skladb, temveč predvsem po izjemni raznolikosti in slogovni doslednosti. Njegovo ustvarjanje temelji na individualnem iskanju izraznosti znotraj tonalnih okvirov postmodernega glasbenega sveta. Leta 2014 je Društvo slovenskih skladateljev prepoznalo pomen njegovega ustvarjanja in mu podelilo Kozinovo nagrado. Habetovo delo zajema širok spekter glasbeni zvrsti – od orkestralne, zborovske, komorne in vokalno-instrumentalne glasbe, pa vse do skladb za solistične inštrumente. Pomemben je tudi njegov prispevek na področju didaktične glasbe ter glasbenoteoretične literature, ki jo je razvijal in nadgrajeval več kot štiri desetletja. V svojem ustvarjanju se pogosto naslanja na dediščino slovenske ljudske pesmi, pri čemer izpostavlja njeno melodičnost, ritmično posebnost in večglasnost. Navdih pogosto črpa tudi iz likovne umetnosti in poezije, kar se kaže tudi v primeru nocojšnje krstne izvedbe štiristavčne Simfonije Krasa, dokončane v začetku leta 2025.

Čeprav je Habetova glasbena govorica v svojem bistvu eklektična in globoko zazrta v razširjeni spekter tonalnosti, ki gradi potenco lastnega izraza na tradiciji tematsko-motivične obdelave, mu s tankočutnim oblikovanjem glasbenega gradiva vedno znova uspe doseči prepričljiv glasbeni izraz, kar še posebej velja za njegova obsežnejša dela. V tej luči velja razumeti tudi njegovo Simfonijo Krasa, ki jo že zaradi bogatega orkestrskega kolorita in obsega lahko prištejemo med njegova najpomembnejša dela. O simfoniji, ki jo pomensko navdihujejo odlomki iz Kosovelove poezije, je skladatelj zapisal naslednje: »Kljub temu da so naslovi stavkov programski po poeziji Srečka Kosovela, so bili bolj spodbujevalci določenih občutkov in vzdušja kot pa programskega slikanja realnega dogajanja. Čeprav so teme stavkov različne, jih povezuje enotnost v izrazu, v delni sivini, v barvah kraškega ruja in borovcev, v bolečini, samotnosti in hrepenenju, hkrati pa poveličujejo klenost in upornost Kraševcu, življa, ki je na prelomih zgodovine doživljal številne krute preizkušnje.«

V začetku leta 1878 se je Nadežda von Meck odločila, da bo Čajkovskega finančno podprla, da bi si lahko privoščil daljši oddih. Po razpadu njegovega zakona z Antonino Miljukovo leta 1877 in poskusu samomora z utopitvijo v reki Moskvi je namreč presodila, da si njen varovanec zasluži čas za okrevanje zunaj Rusije. In tako je Čajkovski na pot v švicarski Clarens odpotoval z violinistom Josifom Kotkom, s katerim se je zapletel tudi v romantično razmerje, da bi mimogrede naštudirala še obsežen violinski repertoar, vključno s Symphonie espagnole Édouarda Laloja, ki pa je na Čajkovskega naredila velik vtis in ga celo prepričala, da bi tudi sam napisal svoj violinski koncert. Prve glasbene ideje je začel zapisovati 17. marca 1878 in ga zaključil v pičlih dveh tednih, čeprav tedaj še ni slutil, da bo novo delo sprožilo tako velik val kritik. Svojo nejevoljo je kot prva izrazila kar njegova pokroviteljica, Čajkovski pa ji je v pismu spravljivo odgovoril z besedami: »Ne bom izgubil upanja, da vam bo to delo sčasoma vendarle všeč.«

Prvotni naslovnik posvetila, Leopold Auer, tedanji vodja oddelka za violino na Glasbenem konservatoriju v Sankt Peterburgu in koncertni mojster Carskega orkestra, je koncert zavrnil z besedami, da ni primeren za violino, legendarni dunajski kritik Eduard Hanslick pa je šel še dlje in koncert označil za »nenavadno mešanico izvirnosti, surovosti, navdiha in bedne izumetničenosti z izrazito ruskim vonjem, ki se sliši in celo skoraj voha.« V Neue freie Presse je nadaljeval: »(V prvem stavku) zmaga vulgarnost. Adagio nas skoraj prepriča, a se prehitro konča, da bi naredil prostor finalu, ki nas prestavi v brutalno in bedno veselje ruskega cerkvenega praznika. Vidimo grobe, divje obraze, slišimo kletvice in vohamo alkohol.« O Čajkovskem je zapisal še: »Ruski skladatelj gotovo ni brez talenta, a je napihnjen, obseden s podobo genija in brez vsakršnega okusa.« Čajkovski je recenzijo izrezal iz časopisa in jo več mesecev nosil v žepu – očitno je bilo, da ga je ostra kritika močno prizadela in celo pahnila v depresijo, saj se je tudi prihodnost koncerta zdela negotova, če že ne povsem klavrna.

Toda velik preobrat se je vendarle zgodil 4. decembra 1881, ko je Adolf Brodski, drugi naslovnik posvetila, koncert premierno izvedel na Dunaju. Brodski je o koncertu zapisal povsem drugačen komentar: »Ta koncert lahko igraš znova in znova, pa ti ne postane dolgočasen. In prav to je ključnega pomena za premagovanje njegovih težav.« Koncert je s svojo praizvedbo dejansko doživel preporod, pri čemer velja poudariti, da je od tedanjih izvajalcev resnično zahteval nove tehnične prijeme, a vendarle ne nemogočih. In prav v tem pogledu je bil koncert vizionarski, saj je spodbudil razvoj novih veščin godalne igre. Koncert, ki še danes velja za eno največjih mojstrovin violinskega repertoarja, nas preseneti z domiselnimi melodijami »ciganskega« značaja, bogato »rusko zvenečo« orkestracijo in virtuoznimi pasažami, ki navdušujejo poslušalce. Čajkovski je nekoč dejal: »Nikoli ne komponiram na abstrakten način. Glasbena ideja in orkestracija se rodita hkrati,« ali z drugimi besedami: koncept kompozicije in njena konkretna zvočna podoba sta bila zanj eno. Leta kasneje je Auer obžaloval svojo zavrnitev koncerta, kar je priznal tudi v ameriški reviji The Musical Courier januarja 1912: »Pogosto sem globoko obžaloval svojo odločitev. Pred smrtjo Čajkovskega sem od njega prejel tudi odpuščanje.«

Violinski koncert v D-duru (op. 35) se začne s kratkim uvodom godal, ki vodijo v nevsiljiv, skoraj sramežljiv vstop solistične violine z osrednjo temo, ki pa se postopoma bogati in pridobiva moč, pri tem pa ji orkester doda težo in barvitost. Druga tema, ki jo je skladatelj označil z napotkom con molto espressione, je prav tako očarljiva in precej podobna prvi. Čeprav je premajhen kontrast med temama morda sprožil kakšno kritiko, vsekakor ne gre za osamljen primer v glasbeni literaturi, saj se skladatelj velikokrat namerno ni podrejal klasičnim oblikovnim pravilom, temveč je komponiral izrazno, idiomatično in v duhu solističnega inštrumenta. V razvojnem delu oziroma v tematsko-motivični izpeljavi smo lahko priča razširitvi glavne teme v ognjevito kadenco, po njeni izvedbi pa sledita še repriza in orkestrski zaključek s kar štirikratnim pospeševanjem tempa v veličastni kodi. Drugi stavek (Canzonetta) je točno to, kar napoveduje njen naslov – kratka, skorajda intimna pesem v tridelni (ABA) zasnovi z razmeroma enostavno zvočno teksturo. Pihala že na samem uvodu ustvarijo introspektivno atmosfero, violina solo pa nato ob spremljavi godal in rogov predstavi dve lirični temi. Tretji del stavka se z vrnitvijo pihal po načelu attacce brez priprave zlije s finalom. Zadnji stavek (Allegro vivacissimo) nas takoj prevzame z novim zagonom in virtuoznostjo. Violina solo po živahnem orkestrskem uvodu tako rekoč izstreli svojo plesno temo v D-duru, ki jo Čajkovski razgrne v obliki rondoja, tj. z izmenjavo teme in vmesnih epizod. Sledi nekoliko umirjen odsek (Poco meno mosso) v A-duru s predstavitvijo druge teme, ki se v nadaljevanju pojavi v nizu variacij. Solistična violina postopoma pospešuje tempo (Poco a poco stringendo) in se vrne h glavni temi, tokrat v F-duru, čemur sledi repriza druge teme v G-duru. Ko se ponovno oglasi glavna tema, se ta nadaljuje v izjemno virtuozno kodo v D-duru, ki sklene koncert v veličastnem slogu in z značilno eksplozivnostjo glasbene dramaturgije.

Suito Slike z razstave, ki jo danes skorajda samoumevno poznamo v Ravelovi orkestrski različici, si je Modest Musorgski izvirno zamislil kot desetdelno suito za klavir. Delo je leta 1874 napisal v spomin na arhitekta in umetnika Viktorja Hartmanna, ki je bil njegov osebni prijatelj že od leta 1862 in s katerim je delil predvsem svoje zavzemanje za ruski nacionalizem. Skladatelj sicer nikoli ni razmišljal o orkestraciji klavirske partiture, saj je bil povsem zadovoljen, da ostane suita za klavir v obliki »albumske zbirke«. Pa vendar je njegova »zbirka«, ki še danes velja za izjemni primer ruskega in romantičnega pianizma nasploh, navdihnila številne skladatelje prihodnjih generacij, ki so v njej prepoznali neizmerne ekspresivne možnosti v aranžmajih za najrazličnejše zasedbe. Kot avtorji poznejših priredb so se tako denimo podpisali Lucien Cailliet, Leopold Stokowski, Mihail Tušmalov, Henry Wood, tudi slovenski violinist in dirigent Leo(n) Funtek, Giuseppe Becce, Walter Goehr, pianist Leonid Leonardi, skladateljica Ching-Wen Chao, Elgar Howarth ter Kazuhito Hamashita s svojo priredbo za klasično kitaro. Seznam priredb za različne zasedbe, ki razgrinjajo različne zvočne kolorite, je resnično dolg – med drugim obstajajo različice tudi za jazz orkester, cerkvene in električne orgle, metalske zasedbe, kvartet evfonijev in tub, pihalni orkester, stekleni harfi, punk-jazz skupino in celo zbor saksofonov.

Po Hartmannovi nenadni smrti pri 39 letih je umetnostni in glasbeni kritik Vladimir Stasov spomladi 1874 organiziral spominsko razstavo v Akademiji likovne umetnosti v Sankt Peterburgu. Na ogled je bilo kar štiristo Hartmannovih del – risb, kostumskih skic, arhitekturnih načrtov, skic okrasnih predmetov za dom in akvarelov. Le šest tednov po obisku razstave je Musorgski zaključil svoje glasbeno popotovanje po razstavi in Stasovu zapisal: »Moj dragi generalisimus, Hartmann vre v meni, kot je vrel Boris ... Zvoki in ideje mi ropotajo v glavi in komaj mi jih uspe spraviti na papir ... Prehodi v Promenadi so dobri ... Želim si delati hitreje in zanesljiveje ... Zaenkrat mislim, da je vse dobro uglašeno.« Ime Boris se navezuje na njegovo edino dokončano opero Boris Godunov iz leta 1869, Hartmann pa na delovni naslov suite, ki je bil kasneje spremenjen. Nenavadna slikovitost in razgibanost tekstur v klavirski partituri sta tudi pol stoletja kasneje spodbudili dirigenta Sergeja Kusevickega, da je naročil orkestracijo pri Mauriceu Ravelu. Suita v novi zvočni preobleki (z izpuščeno peto Promenado) je bila premierno izvedena 19. oktobra 1922 v pariški Operi. Navdušenje občinstva je bilo takojšnje, in to ne le zaradi sublimne estetske izkušnje in obilja glasbenih tem, temveč tudi zaradi izjemno barvite orkestracije, ki jo je ustvaril Ravel po prečiščeni klavirski partituri Nikolaja Rimskega-Korsakova.

Slike z razstave se začnejo s počasno, a veličastno zvenečo temo Promenade (sprehajalne poti), v kateri, kot je zapisal Stasov, »Musorgski prikazuje samega sebe, kako se sprehaja po razstavi – zdaj počasi, zdaj hitreje, da bi si pobliže ogledal sliko, ki ga je pritegnila, včasih pa tudi z žalostjo med spominjanjem na umrlega prijatelja«. Najprej se ustavimo pri sliki z naslovom Gnomus. Po Stasovih besedah gre za »palčka, ki nespretno teka z ukrivljenimi nogami«. Zvočna slika prikazuje hrestača, ki ga je Hartmann zasnoval kot božično igračo za otroke. Groteskno obarvana glasba z nenadnimi ustavitvami in ritmičnimi sunki prikazuje divje, podrsavajoče gibe palčka, ki bolj kot svojo dobrodušno navihanost razkriva zlovešči značaj, kar Musorgski dodatno poudari s simboliko pogosto uporabljenega intervala zvečane kvarte, nato pa še s silovitim zaključkom stavka. Mehkobnejša različica teme Promenade (moderato commodo assai e con delicatezza) nas vodi do akvarela Stari grad, kjer trubadur žalostno prepeva svoji izvoljenki pred srednjeveško utrdbo. Trubadurja, ki zaman skuša osvojiti svojo damo, predstavlja otožni ton altovskega saksofona. Glasba se zaključi z nežno utripajočim ritmom, ki lahko ponazarja tudi bitje srca oziroma neuslišano ljubezensko hrepenenje. Naslednja, nekoliko bolj robustno zveneča Promenada (moderato non tanto, pesamente) nas pripelje do slike čudovitih Tuilerij v Parizu. Kratek tridelni scherzo prikazuje otroke med igranjem v teh znamenitih vrtovih in stroge varuške, ki bdijo nad njimi. Glasba, ki jo spleta naglo menjavanje ritma, je lahkotna, hitra, polna žara in veselja.

Naslednja slika Bydlo (gre za poljski izraz za govedo) prikazuje velik voz, ki ga vlečejo voli. Teža volovske vprege je ponazorjena z enakomernim utripom in s solističnim nastopom tube. Ko se voz oddaljuje, se glasba umiri. Sledi Promenada z oznako tranquillo, ki jo proti izteku večkrat »zbodejo« uvodni akordi iz naslednje slike – lahkotnega Baleta neizvaljenih piščančkov, za katerega je Hartmann zasnoval kostume v obliki jajčnih lupin s kanarčjimi glavicami za balet Trilby ali Vilinec iz Argyla. Kratke in hitre zvočne figure predstavljajo živahne piščančke, ki poskakujejo v vetru ob godalnih pizzicatih. Glasbeni tok nas odpelje do naslednje točke z naslovom Samuel Goldenberg in Schmuyle. Stasov je takšno »statično« in nemara celo »metafizično« sopostavitev slik, ki jih je Musorgski imel celo v lasti in jih je posodil za razstavo, označil kot »dva Juda, izmed katerih je eden bogat, drugi pa reven.« Povsem drugačno – veselo in frfotajočo atmosfero nam neposredno, tj. z opustitvijo pete Promenade v Ravelovi različici, prinaša slika Limoges: Na tržnici. Ta prikazuje »Francozinje, ki se burno prepirajo na trgu«, medtem ko nam upodobitev z naslovom Katakombe: Rimsko pokopališče, kot zapiše Stasov, »prikazuje Hartmanna, kako z lanterno raziskuje pariške katakombe«. Odlomka Katakombe in Cum mortuis in lingua mortua (Z mrtvimi v mrtvem jeziku), ki sta tudi semantično sorodna, nosita oznaki Largo in Andante. Še posebej zanimiva je vrnitev teme Promenade v drugem delu (Andante), saj nastopi v povsem drugačni zvočni konstelaciji, ki nas spontano zaziblje v kontemplacijo o misteriju smrti. Musorgski je na tem mestu v partituro zapisal: »Ustvarjalni duh mrtvega Hartmanna me vodi k lobanjam in jih poziva; lobanje nežno zažarijo od znotraj.«

Slika Koča na kurjih nogah (s pomožnim naslovom Jagababa) je gotovo ena najvznemirljivejših slik v celotni razstavi, saj gre za strašljivo veščo iz ruske folklore, ki živi v gozdni koči na kurjih nogah, brez vrat in oken. Stasov je o tej sliki zapisal: »Hartmannova risba je prikazovala uro v obliki koče Jagababe, Musorgski pa je v glasbi dodal še njen let v možnarju.« Zadnji stavek suite, Velika kijevska vrata, z oznako maestoso con grandezza, temelji na Hartmannovi skici mestnih (bogatirskih) vrat v Kijevu, ki so bila zasnovana »v slogu staroruske monumentalnosti s kupolo v obliki slovanske čelade«. Stavek je poklon stari Rusiji in je izraz iskreno občutenega nacionalizma. Glasba se začne z akordno razširitvijo začetne Promenade, vključuje krstni napev ruske pravoslavne cerkve in se stopnjuje vse do veličastnega vrhunca, ki ga okronajo zvonovi – kakor da bi se Musorgski želel osebno pokloniti carju Aleksandru II., ki je leta 1866 preživel poskus atentata Dmitrija Karakozova.

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Simon Krečič je diplomiral iz klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu Acija Bertonclja in opravil podiplomski študij v razredu Aleksandra Madžarja na Visoki umetniški šoli v Bernu. V času študija v Švici je začel študirati še dirigiranje pod mentorstvom profesorja Dominiqua Roggena. Leta 2008 je bil nagrajen na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v italijanskem Grossetu. Študij dirigiranja je končal na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu profesorja Milivoja Šurbka z baletno premiero na glasbo Igorja Stravinskega v produkciji ljubljanskega operno-baletnega ansambla. Za SNG Opera in balet Ljubljana je pozneje pripravil balet Don Kihot (2014) ter operne predstave Pepelka (2017), Hoffmannove pripovedke (2018) in Devica Orleanska (2020). Sodeluje s številnimi vidnimi domačimi in tujimi solisti, kot so Dubravka Tomšič Srebotnjak, Eugen Indjic, Aleksandar Madžar, José Cura, Dimitra Theodossiou, Walter Fraccaro, Jonathan Tetelman, Olga Kern idr. Dirigiral je orkestrom Zagrebške filharmonije, Praške filharmonije, Teatra Massima v Palermu, Verdijevega gledališča v Trstu, Mlade nemške filharmonije Berlin, Filharmonije v Sombotelu na Madžarskem in Makedonske nacionalne opere v Skopju. Je dolgoletni gost Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Na slovitem Verdijevem festivalu v Bussetu je dirigiral Verdijevo opero Razbojniki (I masnadieri, 2016). Na festival je bil ponovno povabljen v sezoni 2022/2023. Dirigiral je Verdijevo opero Macbeth v režiji Daria Argenta v gledališču Verdi v Pisi. Glasbeno je vodil prvo slovensko postavitev Wagnerjeve opere Rensko zlato v Mariboru (2017), Verdijev Ples v maskah na Kitajskem (Veliko gledališče Tian-Jin in Veliko gledališče Harbin, 2017), Puccinijevi Tosco in Turandot v Rovigu (2017, 2018) in Ferrari (2018), Donizettijevi operi Hči polka in Ljubezenski napoj v Verdijevem gledališču v Trstu (2018 in 2019), Webrovega Čarostrelca na festivalu Kammeroper Schloss Rheinsberg (2018) ter baletni večer Danza d’Autore v palermskem Teatru Massimu. Med njegovimi zadnjimi koncertnimi vrhunci velja omeniti sodelovanje s Praško in Zagrebško filharmonijo, z Opero HNK na Reki, s Simfoničnim orkestrom Savaria iz madžarskega Szombathelyja ter s Simfoničnim orkestrom Siciliana iz Italije. Zelo plodno in odmevno je tudi njegovo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, s katerim sta v zadnjih letih soustvarila več baletnih predstav, in sicer Orffovo scensko kantato Carmina Burana, Les noces (Svatba) in Le sacre du printemps (Posvetitev pomladi) Igorja Stravinskega ter Faust na glasbo Milka Lazarja. Od decembra 2013 je umetniški direktor Opere SNG Maribor. Za izjemne dosežke na področju kulture mu je Mestna občina Maribor leta 2019 podelila Glazerjevo listino.

Biografija solistke

Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje pridobila na Posebni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, z orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra Musidora, Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Že v času študija je bila koncertna mojstrica Simfoničnega in Komornega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je za svoje umetniške dosežke prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je s priznanimi glasbeniki z vsega sveta ter z vsemi slovenskimi profesionalnimi simfoničnimi in komornimi orkestri nastopala po Italiji, Švici, Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. Od sezone 2013/2014 je koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, prav tako se kot virtuozinja na violini intenzivno posveča komornemu muziciranju, kar je večkrat dokazala s koncertnimi nastopi v okviru cikla Carpe artem, mariborski publiki pa se je večkrat predstavila kot solistka na božično-novoletnih koncertih. Za vrhunske glasbenopoustvarjalne dosežke je v letu 2025 prejela Glazerjevo listino.