Oper und Ballett
Sotterraneo: Angel zgodovine
Uvod v Borštnikovo srečanje z vrhunsko italijansko predstavo
NAGRADA UBU ZA NAJBOLJŠO ITALIJANSKO GLEDALIŠKO PREDSTAVO 2022
DRAMSKO BESEDILO NOMINIRANO ZA NAGRADO UBU 2022
»Ne gre za to, da bi to, kar je preteklost, osvetljevalo to, kar je sedanjost, ali da bi to, kar je sedanjost, osvetljevalo preteklost, nasprotno, podoba je tisto, v čemer se s sedanjostjo hipoma združuje, kar je bilo, da bi nastalo ozvezdje.« – Walter Benjamin
Filozof Walter Benjamin v svojem delu opisuje letečega angela, ki gleda v preteklost in obrača hrbet prihodnosti: pred njegovimi očmi se vrstijo ruševine zgradb in ideologij (glasbeni instrumenti na dnu oceana, nedelujoči radarji, nasedli kiti), angel bi se rad ustavil in obnovil zrušeno, toda nevihta mu zmoči krila in ga neusmiljeno vleče naprej – med mrtve dojenčke, kipe na Antarktiki, fluorescentne zajce. Tej nevihti radi rečemo razvoj. Angel pa opazuje to dogajanje (roke na klavirskih tipkah, atomske gobe, razglednice v džungli) in se skuša nevihti upreti, a se ne more ustaviti in posredovati, ne more zlepiti koščkov in na novo izgraditi skupne resničnosti, ne more storiti popolnoma ničesar, da bi nam pomagal. Morda samo zato, ker angeli ne obstajajo (cianidni koktejli, iracionalna števila, pripovedi ob ognju). Katero drugo razumno bitje bi lahko popravilo polomljeno, razmontiralo to zgodbo in končno usmerilo svoj pogled naprej?
»Kaj so zgodovinska dejstva? Nedvomno, to so dejanja zavesti, s pomočjo katerih lahko človeška bitja definirajo zgodovinske spremembe, ponovno združijo razpršene fragmente preteklosti in preoblikujejo idealno sedanjost v nekaj, kar je uporabno in verjetno. Toda prav zaradi tega zgodovinska dejstva ustrezajo velikim blodnjam, prek katerih gradimo pripoved, ki je drugačna glede na naše izkušnje, države izvora, finančne vire in končne rezultate. (…) Z leti je Sotterraneo prenovil svojo gledališko vizijo in sprožil proces, ki je že od samega začetka tako kompleksen, da sega do konceptualnih del, gledališča pa ne definira kot končno postajo, temveč kot sredstvo, s katerim se poglobimo v globine našega časa.« – Simone Nebbia, Gledališče in kritika
Wir laden Sie ein, zu sehen
