Četrtek, 17. april 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor
Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Maruša Frelih.
Peti koncert komornega cikla Carpe artem – V objemu romantike – je v sodelovanju z Društvom za komorno glasbo Amadeus oblikovala avstrijska pianistka Kristin Sophie Hütter. V raznolikih komornih zasedbah se ji bodo na odru pridružili violinistka Jerica Kozole, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, člana orkestra SNG Maribor, violist Roberto Papi in violončelist Gorazd Strlič, ter klarinetist Domen Marn, nagrajenec več državnih in mednarodnih tekmovanj. Prisluhnili bomo glasbi avstrijskih skladateljev Wolfganga Amadeusa Mozarta, Alfreda Uhla in Felixa Weingartnerja.
Program
Wolgang Amadeus Mozart: Trio za klarinet, violo in klavir v Es-duru »Kagelstatt«, KV 498
Alfred Uhl: Mali koncert (»Kleines Konzert«) za violo, klarinet in klavir
Felix Weingartner: Kvintet za klavir, klarinet in godala v g-molu, Op. 50
O programu
Večni čudežni otrok Wolfgang Amadeus Mozart je v obdobju klasicizma s svojo umetniško mislijo neizbrisljivo zaznamoval evropsko glasbeno sredino. V drugi polovici 18. stoletja, ko je zapustil rodni Salzburg in se tako odrešil ne samo nadzora škofa Collerada, temveč tudi budnega očetovega očesa, se je odločil svojo srečo poiskati na veliko bolj metropolitanskem Dunaju. Trio za klarinet, violo in klavir v Es-duru »Kagelstatt«, KV 498 je tako nastal v obdobju dunajske svobodomiselnosti, kjer je skladatelj nadvse rad preživljal čas v družbi svojih glasbenih prijateljev in ustvarjal najlepša dela prav z mislijo na tovrstna srečanja – v duhu prave glasbe med prijatelji. Tako imenovani »Kegelstatt« trio, napisan leta 1786, je izjemen primer takšne umetniške geste. Posvečen je bil pianistki in Mozartovi učenki Franziski von Jacquin ter klarinetistu Antonu Stadlerju, njegovemu prijatelju, pokrovitelju in enemu prvih velikih mojstrov tega inštrumenta. Mozart sam je ob krstni izvedbi prevzel vlogo violista – inštrumenta, ki ga je v komorni glasbi še posebej vzljubil. Nastanek dela sovpada tudi z enim ključnih ustvarjalnih obdobij Mozartovega opusa, v katerem je zasnoval svoja prva klavirska kvarteta – dela, ki sta z oblikovno drznostjo in slogovno prefinjenostjo utrla pot razvoju klavirske komorne glasbe poznega 18. stoletja. Zasedba dela je bila v tistem času skoraj povsem neobičajna in predstavlja izrazito unikatno izbiro, ki združuje klavirsko teksturo z bogato tonsko barvo viole ter tedaj še relativno novo, a hitro uveljavljajočo se zvočnostjo klarineta. Ta kombinacija omogoča Mozartovo značilno pretanjeno plastenje zvočnih barv, z nenehnim prepletanjem linij, v katerem noben inštrument ne prevlada, temveč vsi skupaj soustvarjajo tako harmonsko kot melodično celoto.
Trio se začenja nepričakovano – z umirjenim Andantejem namesto običajnega živahnega uvoda – in temelji na kratkem motivu z značilnim okrasom, ki se kot tematski gradnik pojavlja skozi celoten stavek. Namesto kontrastnih tem in dramatičnega razvoja Mozart ustvarja subtilno in prosojno teksturo, kjer se teme nenehno prelivajo med inštrumenti, ki delujejo kot enakovredni sogovorniki. Sledi Menuetto, v katerem sta združena eleganca dunajske salonske glasbe in večplastna ter razvejana kontrapunktična obdelava glasbene teksture. Osrednji del (trio) pa s seboj prinaša presenetljiv kontrast – skrivnostno atmosfero z valovanjem in hitrimi figuracijami, ki kot v igri svetlobe in sence krožijo med vsemi tremi glasovi. Na tem mestu se Mozart poigrava z obliko: elemente iz tria ponovno vključi ob koncu menueta, kar dodatno podčrta delo kot zaokroženo celoto. Finalni stavek je živahna, spevna in duhovita glasba v formalni obliki rondoja, v kateri se osnovna tema večkrat vrača, vsakič v nekoliko spremenjeni obliki, medtem ko vmesne epizode prinašajo kontraste, harmonske preskoke in lirične trenutke. V delu se tako ponovno razodeva Mozartova zmožnost ustvarjanja glasbe, ki je hkrati intelektualno dovršena in emocionalno prežeta. To je glasba prijateljstva – zgrajena na dialogu, subtilnosti in mojstrskem občutku za barvo, ravnovesja in oblike. Delo tako ni zgolj glasbeni izdelek nekega zgodovinskega trenutka, temveč dragocen odsev duhovne in umetniške svobode, ki jo je Mozart tako neulovljivo utelešal.
Alfred Uhl je bil avstrijski skladatelj, dirigent, pedagog in violist, ki je pomembno zaznamoval glasbeno življenje 20. stoletja, zlasti v okviru dunajske glasbene tradicije. Študiral je na dunajski akademiji za glasbo, kjer se je izpopolnjeval pri znanem skladatelju Franzu Schmidtu. Poleg skladateljske pa je v njegovem življenju bila izjemno izstopajoča tudi njegova pedagoška žilica, saj je kot profesor kompozicije na tamkajšnji univerzi več desetletji vplival in vzgojil številne generacije mladih skladateljev. V času svojega življenja je spisal več orkestralnih, komornih in vokalno-inštrumentalnih del ter navsezadnje tudi glasbo za radio in film. Njegov skladateljski jezik ostaja trdno zasidran v tonalnosti, pri čemer ga odlikujeta izrazita melodičnost ter ritmična energija, ki se spretno prepleta z veliko harmonsko pestrostjo. Čeprav se je občasno podajal v eksperimentiranje z dvanajsttonsko tehniko, ga kot avtorja nikakor ne moremo uvrstiti med predstavnike stroge serialistične šole, saj je njegovo ustvarjanje vedno ostajalo bolj osrediščeno na izražanje kot na sistematičnost. Uhlova glasba je poslušalcu izjemno dostopna, saj na pregleden in estetsko izbrušen način predstavlja dunajsko glasbeno govorico 20. stoletja. Gre za slog, ki združuje intelektualno integriteto s praktično muzikalnostjo – kar pomeni, da je njegova glasba ne le interpretativno hvaležna za izvajalce, temveč tudi neposredno nagovarja občinstvo z odra, ne da bi ob tem žrtvovala svojo umetniško kompleksnost ali zgodovinsko umestitev.
Mali koncert (»Kleines Konzert«) za violo, klarinet in klavir Felixa Uhla na novo vzpostavlja vlogo viole znotraj komornega glasbenega konteksta, saj jo emancipira iz njene tradicionalno podporne, pogosto zgolj harmonsko ali ritmično spremljevalne funkcije ter ji podeli enakovredno mesto v razvoju melodične naracije. V tem delu viola ne deluje več kot zadržana opazovalka ali eden izmed glasov harmonske strukture, temveč postane aktivna nosilka idejnega toka, ki enakovredno prispeva k oblikovanju tematskega materiala, ga razvija, transformira in prepleta z ostalimi glasovi v ansamblu. Posebej izjemna je skladateljeva odločitev za vključitev klarineta – inštrumenta srednjega tonskega registra z izrazitim spektralnim značajem – ki v dialogu z violo ustvarja zvočno navezo posebne barvne občutljivosti. Sinergija med obema instrumentoma ne temelji zgolj na kontrastu, temveč na subtilnem prepletanju zvočnih odtenkov, ki razpira prostor za teksturalno bogastvo in kompleksnost, redko slišano v tovrstnih zasedbah. Njegova trodelna zgradba združuje klasične forme z izrazito sodobnim jezikom. Uvodni stavek v sonatni obliki razgrne melodično snov s poudarkom na fluidnem prepletanju glasov. Drugi stavek, poimenovan Grave, molto tranquillo, deluje kot lirično intermezzo, ki s prefinjeno dinamiko in tonskimi niansami ustvarja skoraj impresionističen vtis. Zaključni Vivo prinese več živahnosti in ritmične igre z elementi ironije in plesnega značaja. Skladatelj vedno ohranja tonalno središče, a ga barvno obogati s kromatiko, modalnimi obrati in kontrapunktično prepletenostjo. Klarinet s svojo toplino odlično dopolnjuje barvo viole, medtem ko klavir služi kot harmonsko sidrišče, brez da bi prevladoval. Rezultat je skladba, ki s subtilnostjo in tehnično izbrušenostjo razkriva Uhlovo zrelo skladateljsko vizijo in njegov izjemen občutek za ravnovesje med formo, barvo in izrazom. V tej premišljeni zvočni arhitekturi, v kateri vsak instrumentalni glas prispeva k organski celovitosti kompozicije, postane razvidna skladateljeva rafinirana umetniška vizija: estetika, ki se ne zadovolji zgolj z obrtniško veščino, temveč teži k raziskovanju novih dimenzij zvočne interakcije, k oblikovanju večplastnega glasbenega toka, kjer se vsebinska in formalna globina zlijeta v izraz izjemne notranje konsistence in estetske prepričljivosti.
Felix Weingartner je bil dirigent in skladatelj, ki se je rodil v hrvaškem mestu Zara – današnjem Zadru – sicer avstrijskima staršema. Njegova pot v svet glasbe se je pričela na slovitem konservatoriju v Leipzigu, kjer je študiral kompozicijo pod vodstvom Carla Reineckeja. Kljub vsemu bogastva znanja, ki ga je kot radoveden študent prejel v visoko intelektualnem leipziškem okolju, pa so njegovo glasbeno misel najbolj zaznamovala leta, ki jih je priživel v Weimarju pod budnim očesom in mentorstvom znamenitega pianista in skladatelja Franza Liszta. Navkljub obsežnem skladateljskem opusu se je Weingartner v glasbeno zgodovinopisje, zanimivo, zapisal predvsem kot eden izmed uglednejših in vplivnejših dirigentov svojega časa. Njegova pot ga je v tem oziru popeljala širom Evrope, kjer je gostoval v vseh pomembnejših glasbenih središčih: od Hamburga in Mennheima do Gdanska, Münchna in Berlina, pa vse do Dunaja, kjer je nasledil Gustava Mahlerja na direktorskem mestu dunajske dvorne opere. Njegov dirigentski slog je slovel po jasnosti, eleganci in intelektualni pronicljivosti, kar mu je prineslo ne samo razumevanje glasbenikov, temveč tudi težko prisluženo spoštovanje muhastega dunajskega občinstva. Kljub natrpanemu urniku na dirigentskem podiju pa je Weingertner tekom svojega življenja ostajal zvest tudi svojemu notranjemu ustvarjalnemu klicu skladatelja. Tako kot Mahler je tudi sam namreč verjel, da se umetniški in visoko kreativni duh ne sme omejevati zgolj na poustvarjalne dimenzije glasbene krajine, temveč mora svoj izraz iskati tudi v izvirnem ustvarjanju. Spričo te mislenosti je njegov skladateljski opus resnično obsežen in impresiven: zajema vse od simfoničnih del, oper, vokalnih del, solističnih koncertov ter bogato bero komorne glasbe.
Kvintet za klavir, klarinet in godala v g-molu, Op. 50 je nastal v letu 1911, v obdobju, ko je bil Weingartner kot skladatelj na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Gre za delo, ki razkriva skladateljevo mojstrstvo pri oblikovanju razgibane, glasbeno barvite in vsebinsko raznolike teksture, v kateri vsak inštrument zasije kot enakovreden nosilec pripovedi. Prvi stavek, Allegro non troppo, ma con brio, začenja klarinet z osrednjim tematskim materialom, ki lebdi nad nemirnim, skoraj obsesivnim kromatičnem kontrapunktu v godalih in klavirju in se razpoteza skozi celotno ekspozicijo, ki se nato prelije v liričnosti zapisano drugo temo, ki v kontrastu z uvodno mislijo prinaša prave trenutke razbremenitve in introspektivne miline. Drugi stavek, označen kot Tempo di menuetto, molto moderato, z imenom zavaja, saj ni klasični menuet, temveč bolj intermezzo – glasbeni vmesni trenutek, ki niha med igrivostjo, liričnostjo in skoraj nadrealno, skrivnostno atmosfero. Glasba v tem stavku spominja na sprehod skozi karnevalsko »hišo ogledal«, kjer vsako novo zrcalo prinaša drug, nepredvidljiv odsev – nešteto razpoloženj in presenečenj. Tretji stavek, Adagio, prav tako vstopi s skrivnostno, skoraj srhljivo atmosfero. V kombinaciji s kromatičnimi pasažami trilčki v klarinetu ustvarjajo zvočno pokrajino, ki niha med tesnobo in otožno občutljivostjo. To ni glasba udobja, temveč notranjega razmisleka in čustvene napetosti. Finale, Allegro molto, prinaša dramatičen zaključek – skladba se začne z zloveščo, sinkopirano plesno gesto, skoraj kot čarovniški ples z razrahljano metriko. V tem temnem, zamišljenem zvočnem svetu se občasno prebije svetloba – kratki trenutki vedrine in jasnine – toda nikoli za dolgo. Kvintet se zaključi z občutkom, da smo bili priča notranjemu popotovanju, ki ga je navdihnila kompleksnost človeškega čustvovanja in glasbene domišljije. Čeravno je bila za časa življenja Weingartnerjeva skladateljska potenca vedno v senci dirigentskega poustvarjanja in so njegova glasbena dela po njegovi smrti za dolga desetletja zdrsnila v pozabo, ga je nedavni interes glasbenih zgodovinarjev ponovno umestil na koncertne odre. Danes tako znova lahko odkrivamo njihovo umetniško vrednost in Weingartnerjev notranji svet, ki je bogat preplet pozne romantike, klasicistične discipline, ekspresije in nenazadnje tudi zvočne prefinjenosti, ki kliče k ponovnemu poslušanju in premisleku.
Anuša Plesničar
Glasbeniki
Kristin Sophie Hütter se je pri 13 letih začela učiti klavir pri profesorici Aimi-Marii Labra-Makk v Oberschütznu v razredu za zelo nadarjene. Junija 2023 in 2024 je uspešno zaključila dodiplomski študij klavirja IGP in koncertnega igranja pri profesorju Petru Jozsi. Trenutno študira magistrski študij klavirja IGP, koncertnega klavirja ter glasbene in gledališke vzgoje. Štiriindvajsetletna pianistka je bila nagrajena s številnimi nacionalnimi in mednarodnimi nagradami. Med njenimi zadnjimi uspehi so 2. nagrada s posebno nagrado za najboljšo interpretacijo švedske skladbe v finalu mednarodnega klavirskega tekmovanja v Göteborgu na Švedskem leta 2023, 2. nagrada s štipendijo na spletnem tekmovanju WPTA na Finskem leta 2024 in 3. nagrada s koncertno udeležbo v finalu prestižnega klavirskega tekmovanja Elevato leta 2024 v Pragi. Aprila 2024 je v okviru univerzitetnega tekmovanja prejela tudi nagrado “Young Artists Award“ s koncertnim angažmajem kot solistka v Kulturnem društvu Oberschützen. Zelo uspešna je bila tudi kot komorna glasbenica, zlasti s svojim klavirskim triom “Triade“. Trije glasbeniki so leta 2021 osvojili prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju za komorno glasbo Luigi Zanouccoli v Italiji in nato koncertirali na različnih festivalih v Avstriji in Nemčiji. Kristin Sophie Hütter poleg dela pianistke poučuje klavir na konservatoriju Johann-Joseph-Fux v Gradcu in sodeluje kot glasbena pedagoginja. Kot voditeljica je že nastopila na odru Stefaniensaala v Gradcu in organizirala številne dogodke v okviru MUMUTH na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Marca 2024 in 2025 je tam predstavila moderiranje in idejno zasnovo prvega in drugega koncerta “Vzhajajoče zvezde“. Kot umetniška vodja je Kristin trenutno sredi načrtovanja svojega prvega lastnega festivala klasične glasbe, ki bo potekal v njeni domači regiji Južna Štajerska. “Leto klasične glasbe“ bo prvi abonmajski cikel koncertov, ki se bo začel 15. marca 2025 in bo trajal do februarja 2026.
Domen Marn je končal Glasbeno šolo v Krškem pod vodstvom profesorja Roberta Pirca, Srednjo Glasbeno šolo v Celju v razredu Jurija Hladnika in študij na Visoki šoli za glasbo v Zürichu v razredu Fabia Di Casole in Matthiasa Müllerja. Svoje znanje je izpopolnjeval pri priznanih klarinetistih, kot so Mate Bekavac, Slavko Kovačič, Paolo Beltramini, Philippe Cuper, Charles Neidich, Robert Pickup, Elmar Schmid, Felix-Andreas Genner. V koncertni sezoni 2013/14 je v sklopu študija sodeloval kot praktikant v Simfoničnem orkestru iz Luzerna ter v Operni hiši iz Züricha, kot substitut pa je ob že omenjenih orkestrih sodeloval še s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, orkestrom Musikkollegium Winterthur, Sinfonieorchester St. Gallen, orkestrom Collegium Novum Zürich, Ensemble Paul Klee Bern, orkestrom Bavarske Filharmonije ter Orchesterakademie der Zürcher Hochschule der Kunste. Njegove koncerte je snemala RTV Slovenija in Češki radio Ostrava (Češky rozhlas). Na svoji dosedanji glasbeni poti je prejel kar nekaj zlatih priznanj kot solist ali član različnih komornih sestavov na državnem tekmovanju TEMSIG, posebno nagrado province Udine na mednarodnem tekmovanju v Udinah ter zlata priznanja za absolutno prvo mesto in naziv “Laureat” na mednarodnih tekmovanjih v Požarevcu in Beogradu.
Jerica Kozole je violino študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu red. prof. Primoža Novšaka, pri katerem je v letu 2017 zaključila magistrski študij. Udeležila se je več mojstrskih tečajev in seminarjev za violino pri profesorjih Igorju Ozimu, Wonji Kim, Helfriedu Fistru, Latici Honda-Rosenberg in drugih. V času študija je bila članica več akademskih orkestrov, med drugim je bila koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo. Bila je članica slovitega mladinskega orkestra Gustav Mahler Jugendorchester, s katerim je nastopala na turnejah po Evropi in Bližnjem vzhodu. Komorno deluje v godalnem kvartetu Bêlebend, s katerim je izvedla veliko koncertov v različnih koncertnih ciklih po Sloveniji in posnela oddajo Komorni studio v okviru programa Ars, ter v ansamblih FB Banda in Ensemble Dissonance, kjer sodeluje s priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki kot so: Henning Kraggerud, Natalie Clein, Dmitri Sitkovecky, kvartet Kelemen, Richard Galliano, Suyeon Kang, Mate Bekavac, Mairéad Hickey, William Hagen, Per Rundberg in drugi. Po zaključenem študiju je postala članica orkestra Slovenske filharmonije. Septembra 2020 se je kot namestnica vodje 2. violin zaposlila v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kjer od maja 2024 deluje kot koncertna mojstrica.
Violist Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na "Civico Istituto Musicale A. Onofri" se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.
Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.
Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171
