Oper und Ballett

Koreograf in baletni plesalec Rafael Grigorjevič Avnikjan je diplomiral na baletni akademiji v Tbilisiju leta 1970 v razredu Vahtanga Čabukjanija. Svojo baletno kariero je začel v gledališču Paljašvili v Tbilisiju. Dve leti kasneje je sprejel povabilo armenskega kulturnega ministrstva in postal stalno angažiran v teatru A. Spendiarova v Jerevanu, kjer je kasneje plesal glavne vloge klasičnega (belega) in sodobnega baletnega repertoarja, med katere spadajo dela, kot so Labodje jezero, Giselle, La fille mal gardée, Spartacus, Gajane, Moor’s Pavana, Don Kihot, Hrestač, Trnuljčica, Paquita ter Romeo in Julija. Po končanem plesno-pedagoškem študiju pod mentorstvom profesorja Valjukina na Državnem inštitutu za gledališke umetnosti (GITIS) v Moskvi je naslednjih 16 let prenašal svoje profesionalne izkušnje na študente Baletne akademije v Jerevanu. Leta 1991 je sprejel mesto baletnega mojstra (vodje baleta) v Slovaškem narodnem gledališču v Bratislavi, leta 1995 pa je napredoval v baletnega pedagoga-svetnika, kar si je prislužil predvsem s požrtvovalnim in nadvse uspešnim delom plesnega učitelja; kot pedagog se je vseskozi osredotočal na proces rafiniranja klasične baletne tehnike, kar je njegovim varovancem omogočilo poseganje po najvišjih mestih na najprestižnejših mednarodnih tekmovanjih. Med temi ne manjkajo uspehi v Nagoji iz 1993, Parizu (R. Lazík 1994), New Yorku (R. Lazík 1996 – takrat je slovaška zasedba prvič osvojila medaljo). V sezoni 1997/1998 je deloval kot pedagog in plesni mojster v Slovaškem ljudskem umetniškem ansamblu (SLUK), sodeloval je z Bratislavskim plesnim gledališčem (BDT) in baletnim ansamblom Jane Kůrove na gala baletnem večeru. Kot baletni pedagog je pogosto vabljen in zaželen pri različnih baletnih zasedbah v tujini, med katerimi velja omeniti švicarsko skupino Etienne Frey in Baletno šolo v Zürichu, v sezoni 1998/1999 pa je bil gost Ljudske opere na Dunaju (Wiener Volksoper). V sodelovanju z moravsko-šlezijskim Nacionalnim baletom je pripravil uspešne predstave, kot sta Don Kihot in Duh vrtnice (Spirit of the Rose). Med Avnikjanove najprepoznavnejše angažmaje spadajo uspele oživitve in adaptacije Petipajevih koreografij (Don Kihot, Giselle, Labodje jezero, Bajadera, Le Corsaire idr.) ter koreografij Mikhaila Fokina (Les Sylphides ali Chopiniana), zaradi katerih je cenjen kot umetniški sodelavec različnih operno-plesnih gledališč po Evropi. V preteklih desetih letih je intenzivno deloval kot koreograf in baletni pedagog na Japonskem (Soda Ballet School), kot gostujoči učitelj baleta pa je bil angažiran v Parizu, na Nizozemskem in v ZDA (Filadelfija). Med njegove zadnje profesionalne obveznosti spada delo baletnega mojstra Baselske baletne šole, nedavno nazaj pa je prejel odličje Ane Pavlove, in sicer za vrhunske pedagoške in umetniške uspehe na področju klasičnega baleta. Z mariborskim Baletom je Avnikjan že sodeloval kot koreograf baletne predstave Bajadera, ki je dosegla sijajen uspeh.