Opera Balet
2. koncert Simfoničnega cikla 2023/2024
2. koncert Simfoničnega cikla
18. januar 2024, Dvorana Ondine Otta Klasinc
Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Ivan Hut
Solistka Ursula Aščić, harfa
Koncertni mojster Saša Olenjuk
Program
Žiga Stanič: Izlet v živalski vrt
Gisle Kverndokk: Koncert za harfo in orkester
Preludio e Scherzo
Minuetto
Siciliano
Rondo
***
Dmitrij Šostakovič: Simfonija št. 5 v d-molu, op. 47
Moderato
Allegretto
Largo
Allegro non troppo
Žiga Stanič (rojen 1973 v Ljubljani) velja za enega najvidnejših in najplodovitejših slovenskih skladateljev srednje generacije. Poleg diplome iz klavirja (1997) in kompozicije (1998) je na ljubljanski Akademiji za glasbo študiral tudi dirigiranje, leta 2007 pa tudi doktoriral iz kompozicije in glasbene teorije. V Staničevem opusu, ki obsega več kot 200 skladb, se zrcali širok žanrski razpon – od skladb za otroke, sakralnih del, scenske glasbe, popevk, pa vse do orkestralnih, zborovskih, komornih in solističnih skladb –, kar kaže na njegovo vsestransko obvladovanje zvočnega medija. Za svoje ustvarjalno delo je že med študijem prejel študentsko Prešernovo nagrado in zatem še več stanovskih nagrad, med drugimi tudi nagrado nizozemskega bienalnega skladateljskega tekmovanja Keuris, ki mu je bila leta 2018 podeljena za skladbo Izlet v živalski vrt.
O uvodni skladbi nocojšnjega koncerta, v kateri avtor raziskuje fenomen zvočnega posnemanja oziroma onomatopeje, je skladatelj zapisal naslednje: »Zasedba simfoničnega orkestra ponuja veliko zvočnih možnosti, s katerimi je mogoče onomatopoetsko oponašati zvoke iz vsakdanjega življenja, mehanskih priprav, motornega prometa, narave, konkretnih živali – in tako je nastala skladba, ki jo lahko poslušamo programsko, ali pa tudi ne, kajti glasba je lahko vselej tako univerzalna, da jo lahko obravnavamo in doživljamo na poljuben način. Predstavljajte si, da pridete do avtomobila, parkiranega v garaži, odprete vrata, se usedete, nato zaprete vrata, skušate zagnati motor s skoraj praznim akumulatorjem – in nato vam končno uspe. Sledi manevriranje na parkirišču, vožnja v vzvratni prestavi, nato vključevanje v promet. Slišati je mogoče več ambientalnih zvokov mesta, cerkvenih zvonov, drugih avtomobilov, tovornjakov, koles, motorjev (poustvarjen je tudi Dopplerjev efekt), semaforjev, avtomobilskih smernih kazalcev, cestnih delavcev, avtomobilskih zavor, mimoidočega vlaka, reševalnega vozila, gasilcev, vožnje skozi predor, vožnje v dežju in številne druge. Glavno vlogo v tem prvem delu skladbe imajo timpani, ki s stalnim tremoliranim glissandom ponazarjajo avtomobilski motor oziroma število obratov motorja, ki izhaja iz uporabe stopalke za plin. Zvočna ploskev v godalih podpira timpanski učinek s svojim nenehnim glissandom in spominja na vrtenje pnevmatik. Končno se voznik umakne mestnemu vrvežu.«
O sami »destinaciji« skladbe oziroma njenem toposu pa je skladatelj zapisal naslednje: »Živalski vrt je za mestnega človeka tretjega tisočletja idealna iluzija narave. V zakladnici klasične glasbe obstaja mnogo skladb, ki asociacijsko opisujejo živalski svet, vendar so to predvsem fantazijske in metaforične povezave med melodiko in konkretnim živalskim svetom. V pričujoči skladbi blagozvočna godala predstavljajo sprehajalce, ki z dekadentno prijetnimi občutki opazujejo živali v kletkah. Pihala, trobila in tolkala konkretno oponašajo raznovrstne živali, ki so razstavljene ob poti. Sicer tudi godala nekajkrat oponašajo živali – violončela osle, violine mrčes ipd. V idilo sprehajalcev posega kruta resničnost zasužnjenih živih bitij, nazadnje pa se v kletki med njimi pojavi tudi človek (ki ga označuje marimba). Ujeta bitja se na koncu osvobodijo – a ker je glasba v svojem izvoru abstraktna, lahko programska razlaga pričujoče skladbe kljub tej notici ostane subjektivna.«
Gisle Kverndokk (rojen leta 1967 v Trondheimu) velja za enega najprodornejših norveških skladateljev sodobnega časa, ki je odločno stopil v glasbeni svet že kot najstnik s svojo prvo radijsko opero po naročilu Norveške radiodifuzne korporacije. Po študiju kompozicije pri Ragnarju Søderlindu je šolanje nadaljeval na Norveški nacionalni akademiji za glasbo v Oslu, kjer je diplomiral leta 1994 pod mentorstvom Olava Antona Thommessena, Lasseja Thoresena in Alfreda Jansona. Pomemben mejnik predstavlja študij kompozicije na prestižni newyorški glasbeni akademiji Juilliard School pri Johnu Coriglianu in Davidu Diamondu. Najvidnejši del njegovega opusa zavzemajo glasbenogledališka dela, zlasti opere in muzikali. Kverndokkova ustvarjalna potenca se kaže tudi v zajetnem številu kompozicij za film, sakralne namene, dramsko gledališče ter za komorne in simfonične zasedbe, kamor sodi tudi druga skladba nocojšnjega glasbenega večera, Koncert za harfo in orkester, ki je nastal med letoma 2019 in 2022 po naročilu harfistke Ursule Aščić ter s podporo Norveškega sveta za kulturo in bo prav na mariborskem odru doživel prvo slovensko izvedbo.
Skladatelj je ob tej priložnosti pripravil izčrpen komentar o nastanku in slogovnih značilnostih koncerta: »Ideja za ta koncert je začela zoreti po najinem sodelovanju pri Simfoničnih plesih, ki jih je prvič izvedel Stavangerski simfonični orkester leta 2014 in v katerem je Ursula Aščić izvedla izredno zahteven part za harfo. Ker so Simfonični plesi izhajali iz ljudske glasbene zapuščine z vsega sveta, se je Ursuli porodila ideja, da bi lahko napisal koncert po sledeh harfe iz različnih predelov sveta, predvsem z Bližnjega vzhoda, Latinske Amerike in Azije ter še posebej iz evropskega prostora, v katerem so nastale keltska, francoska, italijanska in španska harfa. Omenjena ideja me je navdihnila, da sem skladbo v tesnem dialogu s solistko zasnoval v štirih stavkih, part harfe pa tako vsebuje širok spekter tehnik in zvokov. Skladba se začenja z abstraktnim uvodom, v katerem se kolorit harfe, glissandi in tonske vrste stapljajo v zvoke orkestra. Gre za dolg crescendo, ki doseže svoj vrhunec v izredno energičnem scherzu, ki ima španski pridih, je ritmičen, melodičen in zelo virtuozen. Druga tema ima pridih italijanskega ljudskega plesa, ki spominja na tarantello, čeprav je še bolj udarna in intenzivna. Zvočna masa doseže vrhunec v véliki solistični kadenci, v kateri se ponavljajo elementi iz preludija, v zaključku pa se oglasi hitra repriza teme iz scherza. Drugi stavek je baročno navdahnjen menuet, namenjen spoznavanju zvočnosti baročne harfe. Čutijo se tudi elementi impresionizma in francoskega pridiha nasploh. Srednji del stavka se kaže kot velik kontrast liričnemu menuetu, saj s svojo ostrino ustvarja dramatično, celo mračno atmosfero, ki se navezuje na tradicijo harfe iz Azije in Bližnjega vzhoda. Stavek se konča skoraj kot sanjski privid s spomini na preteklost in podobami baročnih gradov v Franciji, kjer se je izvajal ta stari ples, menuet. Tretji stavek se zgleduje po italijanskem plesu sicilianu in se začenja s široko lirično temo, ki evocira pogled na italijanske pokrajine. Glasbeni tok nas privede do velikega, dramatičnega vrhunca in se konča v prelepem liričnem razpoloženju. Zadnji, četrti stavek se razpre s kadenco z mogočnimi, energičnimi akordi. Šele čez nekaj časa, ko se začne vmešavati orkester, nastopi glavna tema, ki jo je navdihnila latinskoameriška glasba in spominja na mambo. Kontrastni in bolj abstraktni elementi iz prvega stavka vedno bolj načenjajo to veselo, melodično plesno temo, ki se nato prevesi v ekspanzivno romantično temo. Iz te interference vznikne počasno naraščanje glasbenega toka, ki se osredotoča na ritmični aspekt glavne teme, ta pa kulminira v zvočnih slapovih glissandov in energičnih gest. Repriza glavne teme se zgodi šele pred nebrzdanim, navdušujočim koncem.«
Življenje ruskega skladatelja Dmitrija Šostakoviča (1906–1975), s čigar Peto simfonijo v d-molu (op. 47) zaključujemo nocojšnji koncert, se še danes lahko »bere« kot vznemirljiv roman z elementi surrealizma, groteske in obilice življenjske (samo)ironije. Čeprav je veljal za enega največjih skladateljskih upov svoje generacije, je skorajda vse življenje kljuboval manipulaciji sovjetskega totalitarizma in živel v nenehni negotovosti zaradi milo rečenega muhastega odnosa, ki so ga partijski funkcionarji gojili do njegove glasbe. Začetnemu uspehu Prve simfonije (1924), ovenčane z uradno pohvalo politikov, je sledilo postopno oddaljevanje od ortodoksne politične ideologije, še posebej po koncertni izvedbi njegove satirične opere Nos junija 1929, ki jo je zavrnilo Rusko združenje proletarskih glasbenikov. Šostakovič je dokončno padel v nemilost oblasti po izvedbi svoje opere Lady Macbeth Mcenskega okraja leta 1936, ki je bila deležna ostrih kritik v vplivnem časopisu Pravda. Že naslednje leto se je skladatelj odločil, da ponudi roko sprave s svojo Peto simfonijo kot nekakšen »ustvarjalni odgovor sovjetskega umetnika na upravičeno kritiko« (besede so dolgo časa zmotno pripisovali skladatelju), ki jo je ustvarjal med aprilom in julijem 1937.
Kljub »dobremu« namenu je Šostakovič vendarle tvegal veliko, saj simfoničnega dela ni zasnoval v predpisanem ultranacionalnem lirično-herojskem slogu, ampak po Beethovnovem modelu, kar bi si v očeh samooklicanih, arbitrarnih in v resnici nekompetentnih režimskih kritikov gotovo prislužilo vsaj oznako dekadentnosti. Prvi stavek simfonije (Moderato – Allegro non troppo) se tako bohotno, čeprav z nekoliko obotavljajočimi gestami, razrašča v formi sonate. Glasbeni tok se že po treh taktih naglo prelomi in se izpelje v »slepo ulico« z neizprosnim ponavljanjem treh tonov. Ta vzorec (trditev – zaskrbljeni preklic – slepi konec) se kot »temeljna struktura« ponavlja skozi vso simfonijo. Naslednja tema izhaja iz ljudske pesmi, ki pa ji Šostakovič z zgolj enim alteriranim tonom spremeni pomen in kontekst: namesto slepega čaščenja slovanske kulture se razkriva senčna oziroma potlačena plat čustvene agonije in notranje razrvanosti. Še večje spremembe razpoloženja se nakazujejo bodisi v ekstremnih legah inštrumentov ter v sami inštrumentaciji. Klavir in kontrabasi nenadoma vstopijo s svojo različico teme »brezupnega konca«, ki ji sledijo še pihala, trobila in tolkala. Glasba postaja vse bolj vojaška in z neusmiljeno strumnostjo »preko trupel« koraka naprej. Godala in pihala nekoliko zmehčajo zvočno podobo z otožno melodijo z začetka stavka, trobila in tolkala pa neomajno vztrajajo v pričakovanju skorajšnjega konca. V sklepnem delu prvega stavka se konfrontirajo še druge teme, ki vodijo v uvodno glasbeno misel, v zadnjih taktih pa se oglasi še začetni motiv, ki pomenljivo nakaže, da »spopada« še zdaleč ni konec.
Drugi stavek (Allegretto) je prežet z ironijo in norčavostjo, ki ju lahko pogosto zasledimo tudi v Šostakovičevi filmski glasbi in njegovi znanstvenofantastični melodrami Aelita, kraljica Marsa). Tretji stavek (Largo) je brez dvoma najrahločutnejši del simfonije, ki ga je tedanja sovjetska glasbena publika lahko neposredno povezovala z liturgijo ruske ortodoksne Cerkve, kar je Šostakoviču uspelo evocirati s posebnim vodenjem godal, ki spominja na zborovsko petje. Žalostni napev te izrazito individualne lacrimose oziroma panihide, ki ga izvablja oboa ob vzdihljajih godal, je eden izmed najiskrenejših ekspresij v simfonični literaturi. S polno silo se oboa oglasi šele ob »vreščanju« kontrabasov, ki jim sledi preostali orkester: melanholično vzdušje tako postopoma popušča treznosti. Šostakovič se je na neki točki zavedal, da bo zadnji stavek simfonije »moral« zaključiti v optimističnem, slovesnem vzdušju, da bi tako zadostil »estetskim« pravilom ali celo osebnemu okusu nekaterih režimskih veljakov, začenši s Stalinom. Simfonični finale (Allegro non troppo), ki je zasnovan v skrajšani sonatni obliki (brez druge teme v reprizi), se tako začne z nekakšnim »venčkom« koračnic, ki jih preveva ljudska bahavost. Če prva tema spominja na motiv iz opere Boris Godunov Modesta Musorgskega, v kateri je množica ljudi prisiljena oboževati carja, se druga tematska skupina ob prožni godalni melodiji, sicer z velikim naporom, osredotoča na pripravo zmagoslavnega zaključka. Vendar pa se je namesto pričakovanega tona H, ki bi dokončno utrdil prvenstvo D-dura (kar se naposled vseeno zgodi), Šostakovič raje večkrat odločil za ton B, kakor da bi želel publiki dopovedati, da so »vesele« harmonije prav tako lažne kot Potemkinova vas.
Benjamin Virc
Biografija dirigenta
Ivan Hut je leta 2005 diplomiral iz viole v razredu Milana Čunka na zagrebški Glasbeni akademiji. Že med študijem je osvojil številne nagrade na državnih tekmovanjih na Hrvaškem, med katerimi izstopata prvi nagradi v kategoriji solista leta 2000 in v kategoriji komornih zasedb leta 2003. Kot violist je nastopal v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Sloveniji ter na Češkem in Madžarskem. Bil je član Splitskega komornega orkestra vse od njegove ustanovitve, z orkestrom pa je pod dirigentskim vodstvom Pavla Dešpalja in Ivana Repušića večkrat nastopil kot solist. Med letoma 2005 in 2010 je poučeval violo in vodil godalni orkester Glasbene šole Josipa Hatzeja. V tem času se začne vedno bolj intenzivno ukvarjati z dirigiranjem in instrumentiranjem del za godalni ansambel, prav tako pa je še vedno aktiven kot violist, saj se je pridružil različnim komornim zasedbam z violinistko Antoinette Besak Gojak, pianistom Danijelom Detonijem in saksofonistom Gordanom Tudorom. Med letoma 2010 in 2013 je bil predsednik Zveze MAG (Mladi akademski glasbeniki Split). V tem času je v Splitu organiziral tri MAGfestivale komorne glasbe in več kot 30 koncertov MAGsezone. Komorni orkester MAG je pod njegovim vodstvom izvedel več nastopov, med drugim sloviti Pergolesijev oratorij Stabat Mater ob tristoletnici skladateljevega rojstva, koncert v foyerju HNK Split ob izvedbi dogodka »Noč gledališča 2010« in humanitarni koncert za Zvezo MoST pod pokroviteljstvom nekdanjega predsednika Iva Josipovića. Leta 2013 je ustanovil godalni orkester Camerata Split, prav tako pa je deloval tudi kot producent koncertnega programa 59. Splitskega poletja in umetniški direktor Opere HNK Split v sezoni 2013/2014. Leta 2014 je začel študirati dirigiranje v razredu Hansa Leendersa na Umetniški univerzi Codarts v Rotterdamu. V tem času se je izpopolnjeval pri maestrih Kennethu Montgomeryju, Etiennu Siebensu in Antonyju Hermusu. Kot asistent profesorja Leendersa je sodeloval pri izvedbi projekta univerze Codarts na Festivalu Gergijev v Rotterdamu. Leta 2016 je končal študij dirigiranja z izvedbo Puccinijeve opere Suor Angelica, še isto leto pa se je vpisal na magistrski študij dirigiranja (prav tako pri profesorju Leendersu), ki ga je zaključil leta 2018. Od takrat intenzivno sodeluje s številnimi priznanimi orkestri, kot so Sinfonia Rotterdam, Zagrebška filharmonija, Simfonični orkester HRT, komorna orkestra v Zadru in Varaždinu, Simfonični orkester Univerze v Guanajuato v Mehiki idr. Prav tako je bil štipendist Sklada Lovra in Lilly Matačić in Fundacije Het Kersjes, ki spodbuja umetniški razvoj mladih dirigentov na Nizozemskem. Decembra 2020 je postal rezidenčni dirigent Dubrovniškega simfoničnega orkestra.
Biografija solistke
Ursula Aščić je bila kot izrazito nadarjena harfistka sprejeta na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je z odliko diplomirala v razredu Rude Ravnik-Kosi. Magistrski študij harfe je nato nadaljevala in z odliko zaključila na Kraljevem konservatoriju v Bruslju pri Jani Bouškovi, magistrski študij iz komorne igre pa pri Dirku Vermeulenu in Lucu Loubryju. Šest let je študirala v Lyonu pri Germaine Lorenzini, častni harfistki Nacionalnega orkestra iz Lyona. Je prejemnica številnih nagrad in priznanj, med drugim prve nagrade mednarodnega tekmovanja v Nemčiji, posebne nagrade Kraljevega konservatorija v Bruslju, nagrade Antonia Tarsie, je dvakratna nagrajenka slovenskega nacionalnega tekmovanja TEMSIG. Bila je štipendistka Flamske vlade, Ministrstva za kulturo RS, Občine Koper in Kluba Soroptimist. Sodelovala je z orkestrom Dunajske državne opere, Kraljevim opernim simfoničnim orkestrom iz Bruslja, z Bruseljskim komornim orkestrom, s Simfoničnim orkestrom iz Stavangerja, z Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor idr. Koncertirala je v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Avstriji, na Norveškem, Češkem, Nizozemskem, Hrvaškem in v Srbiji. Nastopila je na pomembnih koncertnih prizoriščih in glasbenih festivalih, kot so Bozar v Bruslju, Rudolfinum v Pragi, Concertgebouw v Amsterdamu, Musikverein na Dunaju, Konzerthaus v Berlinu, Cankarjev dom v Ljubljani, Festival Ljubljana, Festival Lent, Piranski glasbeni večeri, Poletje in noči v stari Ljubljani idr. Ukvarjala se je tudi s pedagoškim delom, in sicer kot asistentka Jane Bouškove na Kraljevem konservatoriju v Bruslju in na Glasbeni šoli Vič-Rudnik v Ljubljani. Trinajst let je bila slovenska dopisnica pri Svetovni harfistični reviji in pet let urednica za Društvo harfistov Slovenije pri reviji Bilten.