Opera Ballet

Nastopajo Augusta Romaškevičiūtė, viola, Luciano Cruz, oboa, in drugi

Program

Ernö Dohnányi: Serenada za godalni trio v C-duru, op. 10

Giedrius Kuprevičius: Maži pokalbiai smuikui ir altui (Vljudnostni pogovori) za violino in violo

Felix Mendelssohn: Lieder ohne Worte (Pesmi brez besed) za oboo, violino, violo in violončelo – izbor, arr. David Walter

Benjamin Britten: Phantasy Quartet (Fantazijski kvartet) za oboo in godala, op. 2

O programu

Madžarski skladatelj in pianist Ernö Dohnányi (1877—1960) — pogosta je tudi nemška različica Ernst von Dohnányi — je živel v času družbenih nemirov in političnih preobratov, v njegovo življenjsko pot sta zarezali dve svetovni vojni. Bogata kariera koncertnega pianista mu je omogočila številna potovanja po Evropi in Severni Ameriki, zaradi študija in kasneje poučevanja kompozicije pa je pomemben del svojega življenja preživel v tujini. Relativno kratko obdobje bivanja v domovini je zaznamovala predvsem želja po dvigu splošne ravni glasbene kulture in okusa. Ob odsotnosti kvalitetnih gostujočih umetnikov si je na lastna pleča zadal nalogo preoblikovanja glasbenega življenja v državi ter s tem namenom zasnoval in izvedel številne koncerte. Vrhunec tovrstnega delovanja predstavlja obdobje med letoma 1919 in 1921, ko je vsako sezono samo v Budimpešti izvedel približno 120 koncertov in tako, po besedah Bele Bartóka, predstavljal kar celotno glasbeno življenje takratne Madžarske. Obenem je bil dejavno vpet v institucionalne strukture in je vrsto let zasedal vodilne položaje glasbenih institucij v Budimpešti. Kot dekan Akademije za glasbo ter glasbeni direktor Filharmoničnega orkestra in nacionalnega radia danes velja za arhitekta madžarske glasbene kulture 20. stoletja. Ob zaostrovanju političnih razmer in vse jasnejšem obračanju Madžarske proti fašizmu je državo zapustil, kar mu je prineslo oznako disidenta in prepoved izvajanja njegovih kompozicij, ki je trajala vse do leta 1970.

Ob progresivnosti njegovega družbenega delovanja morda preseneti dejstvo, da se kot skladatelj ni nikoli zanimal za sodobne kompozicijske tokove, ki so že ob prelomu stoletja,  še intenzivneje pa po drugi svetovni vojni v temeljih preoblikovali prakse, estetike in zvočnosti zahodne klasične glasbe. Nasprotno je Dohnányi skozi celoten opus ostal zavezan poznoromantičnemu slogu, ki mu ga je predal njegov prvi učitelj kompozicije Hans Koessler, utrdil pa ga je v letih študija pri Johannesu Brahmsu na Dunaju. Njegov sicer konservativen, a tudi osebno zaznamovan kompozicijski slog odlikuje zlasti mojstrsko obvladovanje glasbenega materiala in forme. Lahkotnost in igrivost, s katerima poslušalca očara Serenada v C-duru (1902), eno njegovih najboljših del, postaneta še impresivnejša, ko analiza razkrije obrtniško brilijanco, s katero sta bila dosežena. Skladbo, ki se oblikovno naslanja na inštrumentacijsko sorodna dela Mozarta in Beethovna, poleg tehnične dovršenosti odlikuje tudi tematska enotnost in zaokroženost: skladatelj tematsko gradivo pomika med posameznimi stavki, ga pri tem preoblikuje in medsebojno spaja. Tovrstno mojstrstvo doseže vrh v Scherzu, ki v živahnem, skoraj plesnem značaju prinaša fugo s kromatično temo in v polnosti izkorišča vse tehnike, ki jih zvrst ponuja: od inverzije in stretta do uporabe pedalnih tonov. Predvidljivost glasbenega toka, ki se poraja kot posledica uporabe tradicionalnih oblik in tehnik, skladatelj začini s subtilnimi in premišljeno odmerjenimi izmiki. Namesto pričakovanega zaključka se fuga tako prek številnih varljivih kadenc izteče v nežni trio, temo z variacijami, ki svoje melodično gradivo izpeljuje iz kontrapunkta prej slišane fuge. Material prvih štirih stavkov se ponovno pojavi v zaključnem stavku, tokrat združen v mogočno dvojno fugo.

Čeprav Giedrius Kuprevičius (1944) v Litvi velja za enega vodilnih skladateljev svoje generacije, pa tudi pomembnega teoretika in pedagoga, je zunaj njenih meja praktično neznan. Vsaj deloma je to moč pripisati njegovemu izrazito lokalno usmerjenemu delovanju, ki je v veliki meri osredotočeno v mestu Kaunas, drugem največjem litvanskem mestu, kjer Kuprevičius zaseda tudi pomembne položaje na področju kulturne politike. Po diplomi iz kompozicije, ki jo je leta 1968 pridobil na Akademiji za glasbo v Vilni, je njegova ustvarjalna pot prešla nekatere zanimive faze. Leta 1957 je v Kaunasu obudil tradicijo igranja na kariljon, melodično zvonovje, nameščeno v mestnem stolpu; od leta 1980 opravlja funkcijo mestnega kariljonista. Leta 1975 je ustvaril muzikal Ugnies medžioklė su varovais (Ognjeni lov z gonjači), ki je bil na sporedu kar sedem let, s skoraj 200 ponovitvami doma in v tujini pa velja za najuspešnjejši litvanski muzikal. Leta 1980 je ustanovil skupino Argo, ki je ustvarjala na presečišču ambientalne elektronike in popularne plesne glasbe ter se v regiji uveljavila kot utemeljiteljica progresivne elektronike.

Glavnino njegovega izjemno obsežnega opusa pa vendarle sestavljajo dela v tradiciji zahodne klasične glasbe, ki jih pogosto ustvarja v navezavi na literaturo in vizualno umetnost. Svoj kompozicijski slog označi za “zmerno modernističen, temelječ na melodičnem razvoju in avgmentaciji ritmičnih vzorcev”. V njegovem ustvarjalnem procesu pomembno mesto zavzema improvizacija in čeprav so partiture skladb pogosto povsem določene in natančno izpisane, vseeno ohranjajo občutek improvizacijskosti in odprtosti. V skladbi Maži pokalbiai smuikui ir altui (Vljudnostni pogovori, 1994) za violino in violo omenjeni občutek dosega predvsem z odsotnostjo metrične organizacije — čeprav je trajanje not in s tem ritem natančno določen, je skladba brez definiranega metruma: ta ostaja fluiden in do določene mere prepuščen individualni interpretaciji izvajalca. Kot nakazuje naslov skladbe, se inštrumenta med seboj predvsem pogovarjata ter pri tem v petih karakterno raznolikih stavkih preideta različne modalitete dialoga: od medsebojnega dopolnjevanja do spraševanja in odgovarjanja ter od strinjanja do nasprotovanja.

Podobno kot Dohnányi je tudi nemški skladatelj Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847), ki se na časovni premici sicer umešča v obdobje zgodnje romantike, svoj kompozicijski izvor poiskal v preteklosti. S težnjo po uravnoteženosti, stabilnosti in čistosti glasbena izraza so mu načela klasicizma ponudila trdno osnovo, ki jo je s premišljenim dodajanjem elementov baroka ter sodobnih praks prepletel v prepoznaven osebni slog, s katerim se je hitro uveljavil kot eden najbolj priljubljenih skladateljev svojega časa. Uspehe je doživljal tudi na drugih področjih glasbenega delovanja. Kot dolgoletni dirigent orkestra Gewandhaus v Leipzigu, ki ga je vodil od leta 1835 pa vse do svoje smrti, je utrdil sloves zasedbe kot ene najboljših v širši regiji, obenem pa je pomagal vzpostaviti mednarodne standarde orkestrske igre. V njegovem času so se koncertni sporedi praviloma osredotočali na sodobna dela živečih skladateljev. S premišljenim programiranjem del mojstrov klasicizma, kot sta Mozart in Haydn, ter z raziskovanjem, izvajanjem in revidiranjem glasbe baročnih mojstrov — najbolj znana sta seveda njegovo “odkritje” in izvedba Matejevega pasijona Johanna Sebastiana Bacha — je bil prav Felix Mendelssohn Bartholdy tisti, ki je fokus zahodne klasične glasbe obrnil v preteklost in sprožil vzpostavljanje zgodovinskega kanona, ki še danes predstavlja temelj njene identitete. Čeprav za razliko od Dohnanyja Mendelssohn ni doživel nobene od pogubnih ideologij, ki so vodile v dve svetovni vojni, pa so te nedvomno vplivale na usodo njegovega opusa. Po njegovi zgodnji smrti je bil ta namreč vse do ponovnega odkritja sredi 20. stoletja potisnjen v popolno pozabo, ki jo v luči njegovega židovskega porekla brez dvoma lahko imenujemo tudi cenzura. Prav lahkotnost, domiselnost in okretnost glasbenega jezika, ki so mu v času njegovega življenja prinesli veliko priljubljenost, pa so kasneje služili kot indici, s katerimi so kritiki dokazovali domnevno inferiornost njegove glasbe v primerjavi z globino in dramatičnim bojem mojstrov (pozne) romantike.

Čeprav je slogovno koreninil v preteklosti, pa je bilo njegovo razumevanje glasbe nedvomno jasen odraz časa, v katerem je živel, v nekaterih pogledih pa ga je celo predhajalo in napovedovalo prihodnji razvoj. Lep pokazatelj slednjega je zbirka miniatur Lieder ohne Worte (Pesmi brez besed, 1829—1845), originalno napisana za solo klavir, tokrat pa predstavljena v priredbi za oboo in godalni trio. Že naslov nakazuje osnovni koncept, ki je v tedanjih okvirih razumevanja glasbe predstavljal popolno novost. Zaradi abstraktne narave svojega materiala je bila glasba vse do 19. stoletja namreč razumljena predvsem kot spremljava, bodisi različnim dejavnostim (obredom, delu, zabavi) bodisi drugim oblikam umetnosti, zlasti besedni. V Mendelssohnovem času je torej pesem kot koncept nedvomno predpostavljala obstoj besedila, na katerega se glasba nanaša, ki ga opisuje in iz katerega izhaja — zamisliti si pesem brez besed se je zdelo nepredstavljivo. A Mendelssohnu je uspelo prav to. Z uporabo romantične melodične širine in subtilnih kromatizmov, vpetih v že omenjeno klasicistično uravnoteženost njegovega glasbenega izraza, predvsem pa z obrtniškim mojstrstvom, ki mu je omogočilo popoln tehnični nadzor nad razpoložljivimi glasbenimi sredstvi, je ustvaril svojevrsten glasbeni dnevnik, čisti glasbeni izraz svojega intimnega sveta, ki jasno izraža čustva, občutja in stanja ter v svoji preprostosti suvereno komunicira lastno vsebino, ne da bi za to potreboval besede.

Benjamina Brittna (1913—1976), ki danes velja za enega največjih skladateljev 20. stoletja, je v svet glasbe uvedla mama, ljubiteljska pevka in pianistka. Že zgodaj je začel ustvarjati lastne skladbe, ki so bile sprva predvsem poskusi glasbenega upodabljanja prizorov iz družinskega vsakdana, pogosto pa so bile zapisane v povsem samosvoji grafični notaciji. S spoznavanjem tradicionalnega notnega zapisa in poglabljanjem glasbene izobrazbe je svoj skladateljski fokus sčasoma usmeril v bolj tradicionalne oblike, kot sta klavirska sonata in godalni kvartet, a otroška želja po eksperimentiranju vendarle ni povsem zamrla. Velike zasluge za to gre pripisati tudi skladatelju Franku Bridgu, ki ga je Britten spoznal leta 1927. Navdušen nad novostmi komopozicijske prakse, ki jih je spoznaval predvsem prek del Bartoka in Schönberga, je Bridge predstavljal idealnega mentorja in usmerjevalca Brittnove mladostniške ustvarjalne radovednosti: dopuščal mu je prosto raziskovanje glasbenega izraza, obenem pa je od njega vselej zahteval tehnično dovršene rezultate, ki sledijo prvotno zastavljeni ideji. Z odporom do vsakršne površnosti in amaterizma je postavil visoke standarde umetniške prakse, ki jih je Britten zasledoval skozi celoten opus.

Ob izkušnji njegovega izjemnega mentorstva je nadaljevanje šolanja na akademsko konservativni in slogovno ozko usmerjeni univerzi Royal College of Music za Brittna pomenilo skorajšnje razočaranje. V iskanju navdiha je začel intenzivno obiskovati koncerte in se, podobno kot mnogo pred njim Mendelssohn, navdušil nad strukturno čistostjo klasicistične glasbe. V tem obdobju je nastala skladba Phantasy Quartet (Fantazijski kvartet, 1932) za oboo in godala, ustvarjena za prijavo na razpis tekmovanja Cobbett Chamber Music Prize, ustanovljenega z namenom obujanja specifično angleškega sloga fantazijske komorne glasbe 17. stoletja. Skladno s pravili razpisa je Britten svojo tedaj izjemno ljubo štiristavčno klasicistično sonatno obliko zgostil v en sam stavek, ki ne presega dolžine dvanajstih minut ter pri tem izkazal izjemno umetniško invencijo in tehnično spretnost. Obenem je sledil pravilom razpisa, ki so zahtevala enakovredno obravnavo vseh inštrumentov v zasedbi. Nekoliko zlovešča figura violončela, ki se ji postopoma pridružita viola in violina, napove počasni uvod z značajem marša. Oboa vstopi z značajsko kontrastno lirično temo, ki se pne nad spremljavo godal in z virtuoznim zaključkom pripelje v iztek prvega dela. Sinkopirana tema violine in pentatonične figure oboe napovejo živahen drugi del, ki se postopoma prevesi v precej počasnejši pastoralni interludij, jasen namig na angleške glasbeno tradicijo. Interludij je tudi prostor solističnih kadenc vseh inštrumentov, ki se v primeru oboe izteče v zanimive poliritmične strukture. S postopnim redčenjem glasbene teksture se skladba vrne v uvodno figuro violončela in zamre v tišino. Po dobro sprejeti premierni izvedbi je bila skladba leta 1934 izbrana za izvedbo na festivalu Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM) v Firencah, kar je za takrat komaj 19-letnega skladatelja predstavljalo izjemno priznanje.

Phantasy Quartet še kaže navezave na takrat prevladujočo angleško tradicijo klasične glasbe, utemeljeno predvsem na opusih Gustava Holsta in Ralpha Vaughan-Williamsa. Sčasoma pa se je Britten od nje vse bolj oddaljeval in skoval nov zvok, zaznamovan z vplivi glasbe Gustava Mahlerja, Albana Berga in Igorja Stravinskega. A za razliko od številnih sodobnikov, ki so se postopoma vse bolj oddaljevali od tradicionalnih glasbenih kategorij, v glasbi Benjamina Brittna bistveno mesto vselej zaseda melodika. Prav v tem, pa tudi v dejstvu, da je svoja dela pogosto zasnoval na tehničnem nivoju, dostopnem tudi otrokom in ljubiteljskim izvajalcem, pa je verjetno treba iskati vsaj enega od vzrokov pogostega pojavljanja njegovih del na koncertnih sporedih raznolikih zasedb.

Urška Rihtaršič

Glasbeniki

Litvanska violistka Augusta Romaskeviciute je predana orkestrska in komorna glasbenica, ki je nastopila na številnih koncertnih prizoriščih in festivalih v Evropi, ZDA in Braziliji. Je članica nemškega orkestra Düsseldorfer Symphoniker, ter prejemnica predsedniške nagrade na tekmovanju Mendelssohn-Bartholdy in štipendij litvanskega sveta za umetnost, fundacij Oscar in Vera Ritter, P. Hindemith, Hertie in DOMS. Avgusta se je rodila v Vilni v Litvi, njen prvi učitelj violine pa je bil Petras Radzevičius. Glasbeno pot je nadaljevala v Nemčiji, kjer je študirala pri Hartmutu Rohdeju na Univerzi za umetnost v Berlinu in Tatjani Masurenko na Akademiji za glasbo in teater v Leipzigu, podiplomski študij pa je zaključila v Freiburgu v razredu Wolframa Christa, solo violista Berlinskih filharmonikov. Na njeno glasbeno vizijo je močno vplivalo tudi sodelovanje z drugimi priznanimi violinisti, kot so Kim Kashkashian, Jean Sulem, Thomas Riebl, Danusha Waskiewicz ter s člani godalnih kvartetov Artemis, Alban Berg in Vogler. Že od zgodnjega otroštva je navdušena nad orkestrsko glasbo, prve profesionalne izkušnje z igranjem v orkestru pa je pridobila kot praktikantka orkestra Konzerthausorchester Berlin. Kasneje je sodelovala z orkestri, kot so Staatsoper Hamburg, Orquestra Gulbenkian Lisbon, Staatsoper Berlin ter radijska orkestra iz Kölna in Leipziga. Zanima in navdihuje jo tudi repertoar komorne glasbe. Redno nastopa na različnih komornih prizoriščih, med drugim na koncertnih prizoriščih Akademije Luzern, Aurora Festivala na Švedskem, AIMS Solsona v Španiji, Bach Society Houston, Konzerthaus Berlin in, Palais Wittgenstein Dusseldorf. Je violistka godalnega kvarteta Linus. Augusta igra na violo, ki jo je izdelal Michael Ledfuss (2010, Halle).

Luciano Cruz se je rodil leta 1986 v Coimbri na Portugalskem. Pri 11 letih je začel igrati oboo, pri 15 letih pa je bil sprejet na Državni glasbeni konservatorij v Lizboni. Študij je končal pri profesorjih Nicku Deutschu in Gundelu Fischerju na Akademiji za glasbo in gledališče F. Mendelssohn-Bartholdy v Leipzigu, pred tem pa je študiral na Akademiji za glasbo Hanns Eisler v Berlinu. Luciano Cruz je nagrajenec portugalskega radijskega in televizijskega tekmovanja, bil je tudi štipendist fundacije Yehudi Menuhin Live Music Now. Bogate orkestrske izkušnje je pridobival v Portugalskem mladinskem orkestru, orkestru Jugend Sinfonie Berlin in orkestruGustava Mahlerja. Leta 2013 je bil izbran za nadomestnega člana Dresdenske filharmonije, nato je imel začasno pogodbo v Državnem gledališču Cottbus, v letih 2016–2018 pa je igral v Orquestra Nacional do Porto Casa da Música. Sodeloval je z Berlinskimi simfoniki, Konzerthausorchester Berlin, Neues Bach Colegium Musicum, Orquestra Sinfónica de Galicia, Orquestra Gulbenkian in Nordwestdeutsche Philharmonie. Od leta 2019 je prvi oboist Südwestfalske filharmonije.

Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje je pridobila na Specialni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo Summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra “Musidora”, Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Od leta 2003 je bila koncertna mojstrica Komornega in Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je nastopala v Italiji, Švici, na Hrvaškem, v Sloveniji in Avstriji. Sodeluje s priznanimi glasbeniki po svetu in je 2. koncertna mojstrica mednarodnega orkestra “No Borders Orchestra”. Od sezone 2013/14 je koncertna mojstrica SNG Maribor.

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor, do leta 2023 je poučeval tudi na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Od marca 2024 poučuje in koordinira oddelek komorne igre na Univerzi za umetnost v Gradcu v Avstriji.