Opera Balet

Društvo za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor pripravlja četrti koncert letošnje sezone cikla Carpe artem.

Na koncertu bomo gostili klarinetista Lászla Kutija in violončelista Jaka Stadlerja, oba člana najpresižnejših nemških orkestrov: Lászlo Kuti je solo klarinetist Münchenskih filharmonikov, Jaka Stadler pa član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Z njima bodo nastopili še violinistka Oksana Pečeny, koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra SNG Maribor, violinistka Vivijana Rogina in violist Petar Njegovan. Slišali bomo prvo izvedbo godalnega kvarteta skladatelja mlajše generacije Lucia Žganca ter dela zlatega repertoarja Roberta Schumanna, Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta.

Koncert bo 22. februarja ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob 19.00 bo predkoncertni pogovor, na katerem se bo s skladateljem in glasbeniki pogovarjala muzikologinja in harfistka Urška Rihtaršič.

PROGRAM

Robert Schumann (arr. Harold Selesky): Fantasiestücke (Fantazijske skladbe) za klarinet in godalni kvartet, op. 73

• Zart und mit Ausdruck (Nežno in izrazno)
• Lebhaft, leicht (Živahno, lahkotno)
• Rasch und mit Feuer (Hitro in ognjevito)

Lucio Žganec: Allegro fresco iz Godalnega kvarteta št. 1

Josef Haydn: Duo za violino in violončelo v D-duru, Hob. VI:D1

• Adagio non molto
• Tempo di Minuet
• Allegro

Wolfgang Amadeus Mozart: Kvintet za klarinet in godala v A-duru, K. 581

• Allegro
• Larghetto
• Menuetto
• Allegretto con variazioni

GLASBENIKI
Laszló Kuti, klarinet, Oksana Pečeny, violina, Vivijana Rogina, violina, Petar Njegovan, viola, Jaka Stadler, violončelo

O PROGRAMU

Skladno s splošnim diskurzom 19. stoletja, ki je izpostavil vrednote avtonomije in individualizma, je tudi romantična umetnost v središče svojega zanimanja postavila posameznika, njegove misli, občutja, želje, stiske in strahove. S tem pa se je glasba, prej nekoliko obrobna in spremljevalna dejavnost, povzpela na sam vrh hierarhije umetnosti in obveljala za tisto, ki lahko postane “najbolj neposreden izraz človekove volje in čustev” (A. Schopenhauer). Uravnotežena dostojanstvenost klasicistične glasbe se je umaknila romantiki — viharni v občutju, brezkompromisni v izrazu in individualni v slogu. V obdobju, ki je med drugim zaslužno tudi za razvoj koncepta zvezdniškega glasbenega izvajalca, se je karierna pot Roberta Schumanna (1810—1856) sprva razvijala v smeri koncertnega pianista. Po poškodbi roke pa je namero opustil ter se preusmeril v skladanje in glasbeno kritiko. Leta 1834 je ustanovil revijo Neue Zeitschrift für Musik (Nova revija za glasbo), ki je objavljala novice in analize o novih glasbenih delih, sčasoma pa je postala tudi platforma Schumannovih filozofskih razmislekov o glasbi.
Romantično poudarjanje posameznikove domišljije in nagnjenost k sanjarjenju se v Schumannovem opusu izteka v štiri cikle, naslovljene Fantasiestücke (Fantazijske skladbe): Op. 12 za klavir, Op. 73 za klarinet in klavir (nocoj bomo slišali priredbo za klavir in godalni kvartet), Op. 88 za klavirski trio in Op. 111 za klavir. Navdih za naslov je skladatelj poiskal zbirki pisem in zapiskov E. T. A. Hoffmana, enega svojih najljubših pisateljev, ki ga je cenil predvsem zaradi njegove izjemne sposobnosti ustvarjanja domišljijskih in fantazijskih svetov. V splošnem literatura in literarni način mišljenja predstavljata eno pomembnejših Schummanovih inspiracij pri glasbenem ustvarjanju. Njegove skladbe pogosto postanejo poligon razvoja junakov, ki se v svojem načinu obstoja bližajo literarnim. Najbolj znana tovrstna lika sta ekstrovertiran, energičen in mestoma agresiven Florestan ter introvertiran, pasiven in zasanjan Eusebius. Lika povzemata obe skrajnosti skladateljeve osebnosti, domnevno zaznamovane z bipolarno motnjo, ki je njegovo življenje razdelila v serijo maničnih in depresivnih epizod.
Tri skladbe cikla Fantasiestücke op. 73 (1849) se po času nastanka umeščajo v obdobje skladateljevega okrevanja po enem od posebej dolgotrajnih in težavnih obdobij depresije, skladatelj pa naj bi jih ustvaril v zgolj nekaj dneh. Čeprav naslov namiguje na tri samostojna dela, pa jih Schumann s tonaliteto in ponavljanja motivov subtilno povezuje v enovito celoto, ne da bi se pri tem odpovedal izrazitemu kontrastiranju, enemu svojih najbolj priljubljenih izraznih sredstev. Kontrast se razvija tako med posameznimi skladbami kot znotraj njih. Prva skladba se iz molovske lirične melanholije postopoma prelevi v svetlejši dur, ki ga prevzame druga skladba, nekakšna optimistična in igriva medigra. Tretja skladba z izmenjevanjem lirične zbranosti in živahnih izbruhov povzema in poudarja prehod iz ponotranjene refleksije prve skladbe v ekstrovertirano ekspresijo druge.

Allegro fresco, uvodni stavek Godalnega kvarteta št. 1 Lucia Žganca, ki je nastal na pobudo violinistke Oksane Pečeny, bo nocoj izveden premierno. Skladatelj in pianist Lucio Žganec (2003) je leta 2022 na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor maturiral iz klavirja in glasbenega stavka, v letošnjem študijskem letu pa je študent drugega letnika kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dušana Bavdka. Poleg tega se ukvarja z dirigiranjem, poje v zborih in vokalnih skupinah ter deluje na področju jazz glasbe. Zasedbi godalnega kvarteta se je prvič resneje posvetil v lanskem letu, ko je nastajal njegov klavirski kvintet. Uvodni stavek Godalnega kvarteta pa je napisal v prvih tednih letošnjega leta in ga posveča nocojšnjim izvajalcem. Glasbo odlikujeta jasnost izraza ter strukturna čistost in preglednost; obe po mnenju skladatelja nosita “izredno velik izrazni potencial”, a sta danes “pogosto zanemarjeni”. V težnji po njunem doseganju Žganec dosledno sledi klasični sonatni formi. Ekspozicija tako prinaša vedro temo v osnovni tonaliteti (F-dur), ki ji po kratki tranziciji sledi iz nje izpeljana mehkejša in lirična tema v dominantni tonaliteti. Že ekspozicija pa mestoma nakazuje željo po intenzivnejšem motivičnem delu in bogatejšem harmonskem jeziku, ki se jima skladatelj s fragmentiranjem in variiranjem obeh tem ter hitrim moduliranjem intenzivneje posveti v izpeljavi. Repriza tradicionalno prinese umiritev obeh tem v osnovni tonaliteti, v zaključni kodi pa se glasbeni tok popolnoma umiri in ustali. Poleg jasnosti in preglednosti strukture skladbo, ki jo skladatelj sam označuje za “zelo lirično in bogato izpisano”, odlikuje tudi izrazit občutek za melodiko.

Bistvena vloga pri razvoju in utrditvi sonatne oblike oblike v zgodovini glasbe pripada Josephu Haydnu (1732–1809). Haydnov čas je čas razsvetljenstva, obdobja, v katerem je zahodna civilizacija stopila na pot družbene modernosti in v center postavila sodobne ideale, kot so razum, svoboda, avtonomija in človeško dostojanstvo. Ti ideali so se v glasbi uresničili z obdobjem dunajske klasike in zlato dobo inštrumentalne glasbe. Joseph Haydn, očetovska figura dunajske klasike, ni bil zgolj produkt svojega duhovnega okolja, pač pa ga je s svojo ustvarjalnostjo tudi dejavno sooblikoval. Prav Haydn je bil namreč tisti, ki je iz tedaj še precej raznolikih proto-sonatnih oblik izpeljal klasicistično sonatno formo, ta pa je nato za dobro stoletje bistveno zaznamovala razvoj zahodne klasične glasbe. Sonatna oblika, v kateri se se uravnovesita vsebina in oblika ter občutje in dojemljivost, pomeni glasbeno utelešenje duha razsvetljenstva.
Haydnov opus obsega lepo število duetov za različne kombinacije godal, ki pa nikoli niso dosegli slave njegovih godalnih kvartetov. Duo za violino in violončelo v D-duru naj bi nastal pred letom 1782; v tem obdobju je skladatelj služboval kot vodja kapele pri plemiški družini Esterházy, družini ljubiteljev in poznavalcev glasbe. Ustvaril je ogromen opus del, prek katerih je kontinuirano razvijal in oblikoval svoj slog. Avtorstvo Dueta za violino in violončelo, oblikovanega v zgodnjo sonatno obliko s tremi stavki v osnovni tonaliteti, sicer ni povsem jasno. Nekateri raziskovalci ga pripisujejo Haydnovemu sodobniku Leopoldu Hofmannu (1738–1793), ki je med sodobniki veljal za najbolj nadarjenega in vplivnega skladatelja svojega časa. Na Dunaju je služboval kot v glasbeni vodja različnih cerkvenih institucij, v zadnjih desetletjih svojega življenja kot vodja kapele dunajske osrednje Stolnice Sv. Štefana. Prav tam je kot njegov “neplačani sodelavec” nekaj let deloval tudi Wolfgang Amadeus Mozart, verjetno v želji, da bi si po Hofmannovi smrti zagotovil njegov položaj — na koncu ga je slabi dve desetletji starejši sodobnik celo preživel.

Tako življenjska pot Hofmanna kot Haydna se je tako na neki točki prekrižala s potjo Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756—1791), najslavnejšega v vrsti (otroških) genijev zahodne klasične glasbe. Kot sinu glasbenega učitelja in dvornega skladatelja Leopolda Mozarta mu je bil že v najzgodnejših otroških letih omogočen stik z glasbo — pri treh letih naj bi se naučil igrati čembalo, pri petih naj bi napisal prve skladbe, pri dvanajstih pa je njegov opus obsegal že več kot sto del, med njimi tri opere in šest simfonij. A še bolj kot neverjetna lahkota, s katero je komponiral — v svojem kratkem življenju je ustvaril več kot 600 del — navdušuje njegov prepoznavni slog, ki tradicionalne klasicistične vrednote absolutne glasbe spaja z slogovnimi inovacijami njegovega časa. Te je v veliki meri omogočil in spodbudil izjemen napredek v razvoju inštrumentov. Kot obdobje, ki mu kraljujeta razum in znanje, je bilo namreč razsvetljenstvo čas bliskovitega tehnološkega napredka, tudi na področju izdelave glasbil. Prav v tem času so številni inštrumenti pridobili svojo sodobno obliko in osnovale so se nekatere zasedbe, ki še danes predstavljajo temelj poustvarjalne prakse.
Mozartov eleganten, a vselej občuten slog, poln kontrastov, zaradi katerega še danes ostaja eden najbolj priljubljenih skladateljev zahodne klasične glasbe, opredeljuje predvsem izčiščenost glasbene forme. Čeprav je njegova glasba pogosto označena za lahkotno in optimistično in čeprav se ga zgodovina glasbe spominja predvsem v presežnikih, pa je bila življenjska pot Wolfganga Amadeusa Mozarta v resnici prepredena z obdobji izzivov, padcev in krivic. Eno takšnih obdobij je tudi čas nastanka Kvinteta za klarinet in godala v A-duru. Leta 1789 je bil Mozartov ugled v dunajski družbi povsem na dnu in prisiljen se je bil preživljati s pisanjem arij za opere skladateljev, ki sicer niso dosegali njegovega skladateljskega nivoja, a so ga prekašali v socialnem kapitalu. Poleg finančnih težav pa se je skladatelj v tem času soočal s številnimi osebnimi preizkušnjami, s smrtjo novorojene hčerke in lastnimi zdravstvenimi težavami. Prav omenjeni kvintet naj bi bil po besedah H. C. Robbins Landona izraz Mozartovega “bolečega obupa”, ki pa se “ne izraža v nasilnem molu, pač pa v sijočem A-duru”, “glasba, ki se smeje skozi solze”. “Petje klarineta” se v kvintetu približa značilnostim in značaju človeškega vokala, vrhunec skladbe pa v tem oziru predstavlja Larghetto, hrepeneč nokturno, ki ga tematsko zaznamuje ganljiva arija klarineta. Mozartova dela za klarinet, med katerimi poleg omenjenega kvinteta izstopa še Koncert za klarinet in orkester v A-duru, so nastala kot posledica srečanja z izjemnim klarinetistom Antonom Stadlerjem. Prav skladateljeva spretna izraba tehničnih in izraznih potencialov inštrumenta pa je klarinet iz orkestrskega inštrumenta privzdignila v solističnega.
Urška Rihtaršič

O GLASBENIKIH

László Kuti, klarinet
Madžarski klarinetist László Kuti se je po začetku študija na Madžarskem preusmeril na Univerzo za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu v Avstriji, kjer se je izpopolnjeval pri Béli Kovácsu, nato pa pri Geraldu Pächingerju. Je zmagovalec mednarodnega glasbenega tekmovanja Concertino Praga. Kot mladi solist nastopil v Pragi, na Dunaju in v Gradcu ter na Japonskem. Po končanem študiju je Kuti postal glavni klarinet v novoustanovljenem Simfoničnem orkestru Hyogo Performing Arts Center na Japonskem, po treh letih je zapustil orkester, da bi sodeloval z Wenzelom Fuchsom kot štipendist na Akademiji orkestra Berlinske filharmonije. Od leta 2009 je prvi klarinetist Münchenske filharmonije in reden gost orkestrov Berlinske filharmonije, DSO Berlin, Staatskapelle Dresden in Camerate Salzburg. Poleg dela v orkestru pa deluje tudi kot mentor klarineta v Orkestru akademije Dunajske filharmonije v Ossiachu. Kot solist je nastopil z orkestrom Münchenske filharmonije, Filharmoničnim orkestrom Hangzhou, v Sapporu na Japonskem v okviru Pacifiškega glasbenega festivala, s Hirošimskim simfoničnim orkestrom in drugimi.

Oksana Pečeny, violina
Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje je pridobila na Specialni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo Summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska).
Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo.
Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra “Musidora”, Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Od leta 2003 je bila koncertna mojstrica Komornega in Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je nastopala v Italiji, Švici, na Hrvaškem, v Sloveniji in Avstriji. Sodeluje s priznanimi glasbeniki po svetu in je 2. koncertna mojstrica mednarodnega orkestra “No Borders Orchestra”. Od sezone 2013/14 je koncertna mojstrica SNG Maribor.

Vivijana Rogina, violina
Vivijana Rogina se je glasbeno izobraževala od petega leta, začenši v glasbeni šoli Velenje pri prof. Danici Koren, nato v Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Tatjani Špragar, leta 2020/21 je diplomirala na Akademiji za glasbo, v razredu prof. Vasilija Meljnikova, to leto pa pri njem zaključuje magisterski študij violine.
Skozi leta šolanje je obiskovala državna in mednarodna tekmovanja in posegala po najvišjih nagradah. Nazadnje je prejela naziv absolutnega zmagovalca na tekmovanju Antonia Salierija v Legnanu leta 2018.
V letu 2020 je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo za izvedbo Mendelssohnovega violinskega koncerta ter drugo bogato koncertno dejavnost ter Bernekerjevo plaketo za umetniško udejstvovanje na Koroškem.
Redno nastopa kot solistka z orkestrom, prvič z osmimi leti z Godalnim orkestrom glasbene šole Velenje, leta 2017 s Simfoničnim orkestrom Cantabile in Sarasatejev Zigeunerweisen, leta 2019 je v Galussovi dvorani Cankarjevega doma z istim orkestrom izvedla skladbo Koncertno polonezo H.Wieniawskega, koncert pa so ponovili tudi v Logatcu. 2019 je opravila avdicijo za solistične koncerte z profesionalnimi orkestri in na podlagi te v marcu 2020 v Slovenski filharmoniji izvedla Mendelssohnov violinski koncert s Simfoničnim orkestrom Radia in Televizije Slovenije pod od taktirko Caterine Larsen-Maguire. V letu 2022 je opravila avdicijo za solistične nastope z orkestri in je v koncertni sezoni 2022/23 Akademije za glasbo izvedla Beethovnov violinski koncert na koncertnem abonmaju v Kropi, v Slovenj Gradcu in na slavnostni podelitvi Prešernovih nagrad Akademije za glasbo v Slovenski filharmoniji. Koncert je pripravila s Komornim godalnim orkestrom Akademije za glasbo.
Koncertira v različnih komornih zasedbah, družinskem kvaretu 4Strings, v duu s profesorjem Vasilijem Meljnikovem, lani je sodelovala s Slovenskim godalnim sekstetom, v duu s pianistko Sae Lee pa je bila del koncertov Glasbene mladine v Ljubljani.
Od letošnje sezone je zaposlena v orkestru SNG Maribor, kjer bo opravljala delo namestnika za druge violine.
Dodatno se je izobraževala na različnih masterclassih in seminarjih pri profesorjih: Christophe Poiget, Igor Ozim, Wonji Kim, Vesna Stankovič, Nanežda Tokarieva, Sihana Badivuku, Martyn Vink, Nahman Sluchin in Lana Trotovšek. 

Petar Njegovan, viola
Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu profesorice Sanje Pančevski v OGŠ “Slavko Zlatić” v Poreču, šolanje je nadaljeval v SGŠ “Ivan Matetić Ronjgov” na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić. Magistiral je pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik je različnih glasbenih nagrad doma in na tujem. V svojih srednješolskih in študijskih letih je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester Opera in Balet Ljubljana, orkester Slovenske filharmonije). Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih (Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Martin Wink). Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Jaka Stadler, violončelo
Violončelist Jaka Stadler (rojen leta 1983 v Ljubljani) se je začel učiti violončelo s sedmimi leti. Prve uspehe je dosegel v razredu prof. Igorja Mitrovića na Glasbeni šoli Vič-Rudnik, s petnajstimi leti se je kot izredno nadarjen učenec že vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, tam pa je tudi diplomiral (2002) v razredu prof. Cirila Škerjanca. Med študijem je sodeloval na številnih tekmovanjih doma in v tujini ter osvojil sedem najvišjih priznanj.
Od leta 2000 do leta 2003 je bil član Mednarodnega orkestra Gustav Mahler in soločelist Mlade Münchenske filharmonije. Ob koncu študija v Ljubljani je prejel študentsko Prešernovo nagrado Univerze. 2003 je med 40 kandidati uspešno opravil avdicijo za Akademijo Simfoničnega orkestra bavarskega radia ter se hkrati vpisal na podiplomski študij na Visoki soli za glasbo v razred prof . Wenn-Sinn Yanga. Hkrati se je izpopolnjeval pri priznanih pedagogih kot so David Geringas, Martin Ostertag, Wolfgang Boettcher, Franz Helmerson itd. 2005 je za svoje delo prejel pomembno nagrado Evropskega Kulturnega sklada.
Kot solist je nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije,Zagrebsko filharmonijo ter filharmonicnim orkestrom iz Qatarja. Do sedaj je pod vodstvom priznanih dirigentov, kot so Claudio Abaddo, Mariss Jansons in Lorin Maazel, nastopal v izjemnih orkestrih (Orkester Bavarske državne opere, Bamberški simfoniki, Mladinski orkester Gustava Mahlerja, Simfonicni orkester Bavarskega radia…)
Med letoma 2008 in 2010 je bil prvi soločelist filharmoničnega orkestra v Katarju, septembra 2010 pa je postal redni član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia.