Opera Balet

Šesti koncert komornega cikla Carpe artem – Vrnitev rahločutja – je v sodelovanju z Društvom za komorno glasbo Amadeus oblikoval Ognjen Popović, prvi solo klarinetist Beograjske filharmonije ter profesor klarineta in saksofona na beograjski Akademiji lepih umetnosti. Na odru se mu bodo v raznolikih komornih zasedbah pridružili hornist Boštjan Lipovšek, pianost Lorenzo Cosi, violinist Miladin Batalović, violončelist Nikolaj Sajko in tolkalec Robert Krček. Prisluhnili bomo redko izvajanemu delu slovenskega modernista Pavleta Merkúja Astrazioni za klarinet, violončelo in klavir ter Dvema stavkoma za violino in klarinet sodobnega srbskega skladatelja Aleksandra Sedlarja. Poleg tega bosta na sporedu dve deli čeških skladateljev: Kvintet za klavir, klarinet, rog, violino in violončelo romantika Zdeněka Fibicha ter Kvartet za klarinet, naravni rog, violončelo in vojaški boben njegovega nekoliko mlajšega rojaka Bohuslava Martinůja.

PROGRAM

Bohuslav Martinů (1890-1959): Kvartet za klarinet, naravni rog, violončelo in vojaški boben

Pavle Merkù (1927-2014): Astrazioni za klarinet, violončelo in klavir

Aleksandar Sedlar (1982): Dva stavka za violino in klarinet

Zdeněk Fibich (1850-1900): Kvintet za klavir, klarinet, rog, violino in violončelo, op. 42

O PROGRAMU

Bohuslav Martinu (1890-1959) danes spada v veličastno četverico najpomembnejših čeških skladateljev. Njihove individualne in tem bolj specifične skladateljske ustvarjalnosti so napisale glasbeno zgodovino češkega naroda in kulture. V tem pogledu lahko Martinujev doprinos vidimo predvsem v kolažu različnih slogov, saj je kot skladatelj absorbiral različne glasbene elemente raznovrstnih glasbenih žanrov in obdobji: od impresionizma, neoklasicizma do vplivov jazza in francoskega nadrealizma in v tridesetih letih 20. stoletja tudi avtohtonih češko-slovaških ljudskih glasbenih elementov, kot odpor in prezervacijo pomembne nacionalne kulturne identitete zoper teženj in pritiskov nacistične Nemčije na Češko-Slovaškem. Globalno gledano Martinuja in njegov glasbeni opus pogosto postavljamo ob bok ustvarjalnosti madžarskega skladatelja Béle Bartóka, predvsem v smislu podobnih življenjskih okoliščin in toliko bolj zaradi podobnosti znotraj glasbene miselnosti in njenih vsebin: njuno poglobljeno razumevanje karakteristik ljudskega glasbenega jezika lastne države je močno prepredeno z lastno glasbeno identiteto in jezikom.

Enako zapleten, z estetskega vidika, je tudi Martinujev odnos do nacionalizma. Ironično je bila ravno odtujenost od domačega okolja del njegovega procesa pri ustvarjanju specifičnega nacionalnega sloga. V letu 1923 je Martinu namreč zapustil konservativno glasbeno središče v Pragi in se pridružil naprednejšemu glasbenemu miljéju v Parizu, da bi tam lahko odkril, kaj pomeni biti – in postati – »češki« skladatelj. Prvo pomembnejše delo, ki je nastalo v Parizu, Kvartet za klarinet, rog in vojaški boben (1924), očitno nakazuje Martinujeve težnje po modernizmu, ter srečanje z glasbeno izraznostjo Igorja Stravinskega, ki je nanj naredila velik vtis. Martinu je tako našel inspiracijo za ustvarjanje ravno v Zgodbi o vojaku, tem znamenitem delu ruskega skladatelja. Delo postavlja boben inštrumentacijsko v vidnejšo pozicijo, ki prevzema ne samo pomembne dele ritmične, temveč tudi melodične teksture napisanega dela. Kvartet sloni na srednjeveškem napevu »Koralu svetega Vaclava«, katerega skladatelj obravnava bolj kot v cerkvenem, v posvetnem smislu, saj je delo prepredeno z duhom življenjskega in introspektivnega. Napredna pa je tudi Martinujeva uporaba ritma, v katerem skladatelj kaže dobro mero mladostniške drznosti, kjer glasbenike izziva s poliritmičnim utripanjem, ki se ne prilegajo dobro nobenemu časovnemu okvirju. V središče poleg bobna, postavlja tudi rog, kot osrednje virtuozno telo napisane skladbe – z dolgimi odseki melodičnega materiala, skoraj brez diha in vse to v višjem registru inštrumenta. Kvartet tako ostaja eno prvih del, ki prikazujejo razcvet »pariškega modernizma« v glasbenem ustvarjanju češkega skladatelja, ki pa je bilo poleg vidnih vplivov Stravinskega, zapisano tudi jazzovskemu idiomu in o katerem je skladatelj sam zapisal: »Neprekinjen tok kratkih jazzovskih not, enostavnost v kaosu ritmov ujemajo impulzivnost in nervozo časa in ni čudno, da je mlajša generacija ta stil posvojila in vzela za svojega.«

»Biti rob pomeni biti izpostavljen pisanim igram in pritiskom; občutiti vsaj občasno kak dvom o tem, kam spadaš̌ in kako je najbolj prav, da si glede narodnosti; biti prisiljen, da se opredeliš̌ za eno ali drugo narodno skupnost. […] Kdor se je taki odločitvi izognil, je tvegal shizoidne posledice, kakršnih je poln Trst s svojo književnostjo vred.« Mogoče ravno te izrečene besede najbolj povzemajo esenco, ne samo življenja, temveč tudi ustvarjalnosti slovenskega skladatelja Pavla Merkùja (1927-2014). Kot Tržaški Slovenec je bil Merkù v svojem življenju nenehno na robu, na robu različnih intelektualnih zanimanj in na robu vseh treh narodnih skupnosti, ki so sobivale v njegovem geografskem prostoru. Deloval je kot profesor na slovenski gimnaziji v Trstu in kot glasbeni urednik v tržaškem studiu italijanske radiotelevizije. Bil je publicist in glasbeni kritik pri številnih časopisih v Italiji in Sloveniji ter tenkočutni in skrbni raziskovalec etnografskega gradiva zamejskega območja. Med drugim je bil eden izmed prvih intelektualcev, ki je opozoril na »pozabljenega« Marija Kogoja v umobolnici in njegovo glasbeno zapuščino, kasneje pa je mnogo prispeval k raziskavi o poznavanju Kogojevega otroštva.

Ob pregledu Merkùjevega skladateljskega opusa, ki je izjemno obsežen in zajema skladbe za solistične inštrumente, orkester, vokalno-inštrumentalna dela, uspešno uprizorjeno opero Kačji pastir, itd., nam v oči padeta predvsem njegova enovitost in zvestoba specifični duhovni in etnični pripadnosti, ki kljub spremembam in dvomom nikoli ne podleže zares trenutni modi. Njegova skladateljska premisa je zapisana vračanju k gradivu iz preteklosti, kar pa zanj ne predstavlja novosti temveč bolj značilnost, ki ga vedno spremlja. Njegov kompozicijski razvoj sega od modernističnih teženj in vse tja do odkritja in posebnega vrednotenja ljudskega izročila: »Od mladostniške romantike preko šolskega klasicizma in številnih vzornikov mi je neoekspresionizem, zabeljen z zanimanjem za avantgardo, pomagal rasti. Lok se pne, dokler človek zmore. Vračal sem se rad postopoma k diatonični govorici, k mirnejši melodični artikulaciji, ampak prav pri obliki sem ohranil ali vsaj skušal ohraniti vse novo in osebno, enkratno, kar sem iskal in si osvajal skozi desetletja. In nadalje: Ljudska glasba – a le tista, ki sem jo spoznal in zapisal v krajih in pri ljudeh, ki so mi pri srcu – je del mojega življenjskega spoznavanja v prav tolikšni meri in s prav tolikšnim vplivom na moj notranji svet kakor vse drugo, kar je sooblikovalo mojo življenjsko pot.«

Znotraj Merkùjeve ustvarjalnosti komorna glasba zaseda posebno mesto. Ena izmed reprezentativnih skladb za manjše inštrumentalne skupine je tudi skladba na programu današnjega večera Astrazioni za klarinet, violončelo in klavir, delo napisano v letu 1956. Astrazioni, v slovenskem prevodu »Abstrakcije«, je skladba, ki je nastala v skladateljevih zgodnjih letih umetniške rasti. Petdeseta leta v Merkujevem opusu namreč zaznamujejo ravno obdobje pisanja komornih del, v katerih je raziskoval inštrumentacijske razsežnosti posameznih inštrumentov, med njimi izstopa prav družina pihal. Narava in zgradba štiri stavčne skladbe izpričujeta lahkotno ubranost oblike divertimenta. Na doslednejšo izdelanost opozarja uvodni stavek z odlično prvo temo ter zanimiva »Nasprotja« inštrumentov v drugem stavku. Merkujev liricizem podčrta kantilena v tretjem stavku, sklep pa izzveni v hitri codi. Njegovo delo tako zaznamuje romantična navdušenost in kljub mladosti, racionalna dovršenost ali kot bi povedal skladatelj sam: »Komponirati pomeni zame misliti in čustvovati, pomeni v sebi urejati razmerje do sebe in sveta, pomeni zavzemati stališče do življenja in problemov, ki nam jih nalaga, pomeni biti človek na poseben, nepriljubljen, integralen način.«

Beograjski skladatelj Aleksandar Sedlar (*1982) se lahko pohvali z glasbenim opusom zavidljivih razsežnosti, ki ravno zaradi svoje stilne raznolikosti, privlači glasbene poustvarjalce današnjega časa. V svojih kompozicijah posega po vrsti najrazličnejših glasbenih sredstev, ki so vedno v prid naraciji same glasbene govorice in dramaturgiji, ki vodi pozorno poslušalsko uho. Zaradi svojega barvitega ozadja ter sodelovanja z izvajalci popularnejših kot tudi filmskih zvrsti, slednje dela njegovo glasbeno govorico, ki je sicer bolj zapisana tonalnosti, a vendarle posega tudi po sodobnejših efektih in sredstvih, bogato z vsemi primesmi njegove ustvarjalne persone. Nič drugače ni v delu Dva stavka za violino in klarinet, v katerem lahko zaslišimo prave barve Sedlarjeve ustvarjalne potence: prvi stavek zapisan romantičnemu liricizmu in drugi, živahni in nič manj virtuozni stavek, ki pulzira v ritmu, zapisanem balkanskemu ljudskemu izročilu.

Da je češki skladatelj Zdeněk Fibich (1850-1900) veliko manj znanj kot njegova znamenita sodobnika Antonín Dvořák in Bedřich Smetana, je mogoče pojasniti z dejstvom, da je živel v času začetka vzpona češkega nacionalizma na ozemlju Habsburške monarhije in medtem, ko sta njegova slavnejša skladateljska sodobnika bivala v srži nacionalnih vrenj in zavestno pisala glasbo s katero se je nastajajoča nacija močno identificirala, je bila Fibichova celotna politična naracija, ravno zaradi družinskega okolja, dosti bolj ambivalentna: njegova mati je bila Dunajčanka in oče češki gozdarski uradnik, ki je služboval pri večih plemičih avstrijskega in nemškega rodu. Fibich se je sprva pod okriljem mame šolal doma, nato pa nadaljeval svoje izobraževanje v »nemško govorečem« Dunaju. Glasbeno izobrazbo je pridobil na slovitem leipziškem konservatoriju za glasbo ter Parizu. V nasprotju s svojima bolj slavnima sodobnikoma je bil Fibich produkt dveh različnih kultur: Češke in Nemške. Slednje je lepo vidno tudi v njegovem glasbenem opusu, ki sega preko vplivov nemških romantikov, kot so Weber, Mendelssohn in Schumann, vse do Wagnerjeve glasbene izraznosti. Zdi se, da tako kot Čajkovski, tudi Fibich ni želel pisati glasbe, ki bi zvenela zgolj nacionalistično, a za razliko od Čajkovskega, je Fibichu to po večini tudi uspelo. Njegove značilne kvalitete glasbene govorice vključujejo lucidne prikaze dramatičnega, obvladovanje miniaturnih oblik in na drugi strani neizmeren dar za ustvarjanje prelepih in učinkovitih melodičnih linij, ki segajo od umirjeno ponotranjenih do osupljivo pretresljivih in se dotaknejo še tako racionalnega poslušalskega ušesa. Fibichov Kvintetu za klavir, klarinet, rog, violino in violončelo, op. 42 iz leta 1893 je zaradi nenavadne kombinacije inštrumentov še toliko večji unikat v glasbeni zgodovini in ena izmed skladateljevih najdragocenejših stvaritev, ki si upravičeno zasluži svoje mesto na mednarodnih odrih. Glavna tema prvega stavka Allegro non tanto, je prisrčna in predstavlja barviti odsev miru narave z nekoliko šelestečo spremljavo v ozadju. V drugem stavku lahko najdemo znano programsko referenco: v temi je citat skladateljevih Impresij, glasbenega portreta Anežke Schulzove, libretistke s katero se je skladatelj zapletel v ljubezensko razmerje in nakazuje na ljubezensko naracijo, ki se skriva v podtonu dela. Scherzo je prepleten z »divjim humorjem« in aludira na Schubertovo glasbeno zapuščino in se prelije v radosten in prazničen Finale. Kljub sekundarni poziciji v glasbenem zgodovinopisju je Fibich eden izmed bolj ambicioznih in učinkovitih skladateljev romantičnega obdobja, saj je s svojim delom bil navdih prenekateremu češkemu ustvarjalcu, s čimer je spodbudil nastajanje osrednjega repertoarja umetne glasbe na Češkem.

Anuša Plesničar

GLASBENIKI

Klarinetist Ognjen Popović je pod vodstvom profesorja Ulfa Rodenhäuserja diplomiral na Akademiji za glasbo v Stuttgartu, dve leti kasneje pa pridobil magisterij na Akademiji za glasbo v Münchnu. Kot solist je sodeloval z Münchensko filharmonijo, Evropskim komornim orkestrom, orkestrom Philharmonie der Nationen, Radijskim orkestrom Valencia, akademskima orkestroma iz Münchna in Stuttgarta in drugimi. Od leta 2002 je prvi solo klarinetist Beograjske filharmonije, profesor za klarinet in saksofon na mednarodni glasbeni delavnici pihal v Tivtu, od leta 2007 pa tudi docent na akademiji za komorno glasbo “Villa Musica” v Nemčiji in profesor za klarinet in saksofon na beograjski Akademiji lepih umetnosti.

Rogist Boštjan Lipovšek je podiplomski študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Jožetu Faloutu in se izpopolnjeval pri Radovanu Vlatkoviću na salzburškem Mozarteumu. Solistično redno nastopa z domačimi in tujimi orkestri, kot orkestrski solist je gostoval pri Nacionalnem orkestru opere La Monnaie v Bruslju, Berlinskem simfoničnem orkestru, Mahlerjevem komornem orkestru, Izraelski filharmoniji, Simfoničnem orkestru iz Melbourna, Škotskem komornem orkestru, Avstralskem komornem orkestru, Budapest Festival Orchestra … Poučuje na akademijah v Ljubljani in Zagrebu. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, katerega član je že petnajst let, je posnel koncerte R. Straussa, W. A. Mozarta, R. Gliera, J. Pauerja in druge, posebej pa velja omeniti krstne izvedbe in snemanja del L. Lebiča, I. Petrića, T. Habeta in U. Kreka. Leta 2008 je za umetniške dosežke na glasbenem področju prejel nagrado Prešernovega sklada.

Lorenzo Cossi, rojen v Trstu v Italiji, je dosegel mednarodni ugled kot eden od petih finalistov tekmovanja Esther Honens v Calgaryju v Kanadi. Njegova izvedba prvega Brahmsovega klavirskega koncerta v d-molu s Calgary Philharmonic Orchestra pod taktirko Roberta Minczuka je požela bučne ovacije. Cincinnati Enquirer je zapisal: “Cossijeva tehnika in obvladovanje zvočnosti sta bila preprosto osupljiva. Proizvajal je bujne, orkestralne zvoke in izvajal neverjetne podvige, a vedno s prefinjenim pridihom.” V zadnjem letu je Lorenzo kot sodelavec Ensemble Resonanz Hamburg igral v nekaterih najpomembnejših koncertnih dvoranah, kot so Berlinska filharmonija, hamburška “Elbphilharmonie” in dunajski Konzerthaus. Lorenzo je zaključil študij klavirja na konservatoriju Giuseppeja Tartini v Trstu razredu Giuliane Gulli. Njegova glasbena izobrazba se je razvijala tudi pri drugih pomembnih umetnikih, kot so Nino Gardi, Elisso Virsaladze, Joaquìn Achùcarro, William Grant Naborè in Jerome Lowenthal. Imel je priložnost študirati tudi na Mednarodni klavirski akademiji “Lago di Como” in “Accademia Chigiana” v Sieni. Njegov repertoar sega od baročne dobe do sodobne glasbe, s posebnim zanimanjem za jazz glasbo in improvizacijo (po recitalih pogosto igra improvizirane dodatke). Lorenza je že od nekdaj navduševala komorna glasba in je imel možnost sodelovati s številnimi pomembnimi glasbeniki, kot so violončelisti Christian Poltera in Johannes Moser, violinisti Esther Hoppe, Federico Agostini in Geoff Nuttal, klarinetist Massimiliano Miani iz orkestra Slovenske filharmonije in Walter Auer iz orkestra Dunajskih filharmonikov. Trenutno je profesor klavirja na Zasebni univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu v Avstriji.

Miladin Batalović je z devetimi leti začel igrati violino v Kragujevcu, končal Glasbeno gimnazijo Kornelije Stanković v Beogradu, kjer je kot solist z orkestrom nastopil z Bruchovim koncertom v g-molu in prejel nagrado za izjemne dosežke. Študiral je v Stuttgartu pri Gerhardu Vossu in Antoniu Spillerju in z odliko dokončal magistrski študij sodobne glasbe pri profesorju Joachimu Schallu. V sezoni 2005/06 je bil član münchenskega radijskega orkestra in sočasno obiskoval mojstrske tečaje pri Wolframu Königu in Jorgeju Sutilu. Od leta 2007 je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem.

 Robert Krček je končal študij tolkal na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1996 je zaposlen v Simfoničnem orkestru SNG Maribor kot timpanist. Sodeluje v različnih zasedbah, tudi izven klasične glasbe.