Monolog za živeče v času izumrtja

Velika mednarodna koprodukcija v okviru evropskega projekta STAGES.

A Play for the Living in a Time of Extinction

Ekodrama o naših odgovornostih in delovanju v času preteče ekološke katastrofe

Monodrama mlade ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall Monolog za živeče v času izumrtja (2020) govori o trenutku, ki ga pravkar živimo, s preizprašujočim pogledom na to, kaj naša dejanja pomenijo za bližnjo prihodnost. Živimo na robu ekološke katastrofe, ki jo je prineslo zadnjih dvesto let življenja in brezbrižnega onesnaževanja, a smo še vedno ravnodušni, kljub temu da pred našimi očmi izumirajo številne živalske in rastlinske vrste, da izginjajo ekosistemi, da se vreme drastično spreminja … V tenkočutnem monološkem formatu nas pripovedovalka v monodrami opomni na trpko resničnost vremenskih sprememb in človeštvo umesti v celostno sliko počasi propadajočega znanega sveta. Kaj se je zgodilo z malim rjavim netopirjem? Kaj z morsko travo? Kaj se bo zgodilo s homo sapiensom? Monodrama je nastala na pobudo LubDub Theatre Company iz New York Cityja, ki spodbuja in razvija nastanek novih besedil, izvirajočih iz znanosti in mitov.

Veliki mednarodni projekt pa o ekoloških možnostih bivanja ne samo razmišlja in govori, pač pa v režijski strategiji pokaže, kako narediti ogljično nevtralno in samozadostno uprizoritev – na odru ob protagonistki so namreč kolesarji, ki preko električnih generatorjev ustvarjajo elektriko, potrebno za uprizoritev. Ogljično nevtralna uprizoritev pa gre še korak naprej in zruši tudi ustaljene modele gledališke produkcije, razvija etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče, ki preizkuša tudi nove modele gledališke (post)produkcije po idejni zasnovi mednarodno uveljavljene britanske gledališke in operne režiserke Katie Mitchell in francoskega koreografa Jérômea Bela. Po njunem konceptu so v Vidy Théâtre Lausanne v režiji Katie Mitchell uprizorili prvo v seriji koprodukcijskih uprizoritev. Namesto da bi uprizoritev gostovala po svetu in s tovornim ter letalskim prometom dodatno onesnaževala planet, se je Drama SNG Maribor pridružila partnerskim gledališčem, ki bodo po modelu trajnostnega gledališča postavili vsako svojo uprizoritev (Théâtre de Liège (Belgija), MC93 (Francija), HNK Zagreb (Hrvaška), Kraljevo dramsko gledališče Dramaten, Stockholm (Švedska), Litvansko narodno dramsko gledališče (Litva), Piccolo Teatro di Milano – Teatro d’Europa (Italija), Trafó – Hiša sodobne umetnosti (Madžarska), Teatro Nacional D. Maria II (Portugalska), NTGent (Belgija), Théâtre Vidy-Lausanne (Švica), Narodno gledališče in koncertna dvorana Tajpej (Tajvan) v sodelovanju z European Theatre Convention (Nemčija) in latvijsko Tehnično univerzo Riga). Pri vsaki uprizoritvi bodo sodelovali lokalni umetniki, ne bodo se kupovali rekviziti, scena in kostumi, uporabljala se bo samo tehnična oprema gledališča, vzporedno z uprizoritvijo pa vsako gledališče organizira delavnice na temo trajnostnega razvoja gledališča (izsledke in ideje vseh soudeleženk bo zbrala, obdelala in objavila Tehnična univerza v Rigi).

Uprizoritev v mariborski Drami je vodil drzen mlad režiser Tin Grabnar, ki po študiju režije na AGRFT razvija prepoznavno režijsko estetiko. Režiser je, upoštevajoč zastavljen koncept uprizoritve, puščal odprta vrata za implementacijo s slovensko problematiko