Poslednji balkanski vampir

Igrajo:

Beseda avtorja

Pod modro luno brez ljubezni in smrti
Z motivom vampirstva na tem območju sem se začel prvič ukvarjati konec daljnih osemdesetih, ko sem napisal študentsko besedilo z naslovom Poslednji balkanski vampir. Od takrat je obstajala ideja, da s Popovskim ustvariva o tej temi uprizoritev. In zdaj se je ta uresničila. Od svojega prvotnega besedila sem ohranil motiv in naslov ter napisal pričujočo dramo, ki z več zornih kotov obravnava temo vampirstva v času, v katerem živimo …

Moj namen je bil preprost – iz balkanskega miljeja mitov, pripovedk in vraževerja napisati komično in zabavno besedilo v slogu neobstoječe in nekoliko absurdne mešanice dramaturgije – s petjem in z grizenjem.

Ne vem, katero ogledalo strahov je tisto, v katerem danes ne vidimo lastnega vampirstva. Besedilo ne ponuja diagnoze tega vampirstva niti ne išče vzporednih metafor z današnjimi vampirji, demoni in zlobnimi duhovi časa, v katerem živimo, vendar upam, da zadene srž naših današnjih nezavednih poganskih strahov in pritlehnih strasti …

Beseda režiserja

Vampirji so naša avtohtona vrsta
Ko sem prvič ustvarjal uprizoritev o Drakuli in vampirjih, me je usoda združila s človekom, rojenim v kraju, kjer je bil rojen tudi Vlad Tepeš, bolj znan kot grof Drakula. Pokazal mi je portret Vlada Tepeša in ponosno predstavil svoj profil. Šlo je za isto osebo. Prosil sem ga, naj mi pove vse o vampirjih. Nato se je razjezil in me začel žaliti, češ da ničesar ne vem, da Romunija nikoli ni imela vampirjev in da je Vlad bil velik vladar ter človek. Kasneje sem ugotovil, da je imel prav – Romunija v svoji mitologiji nima vampirjev, dobila pa jih je po zaslugi Brama Stokerja, ki je svoj roman, ki se je sprva imenoval Grof Vampir, kasneje zaradi zapiskov, povezanih z Vladom Tepešem, preimenoval v Grof Drakula.

Vendar … vampirje imamo mi. Tromeja Makedonije, Srbije in Bolgarije v svojih mitih in ljudskih pripovedih vsebuje zgodbe o vampirjih. Naši vampirji so nekoliko drugačni od klasičnih. Pojejo in plešejo po strehah, se iztrebljajo skozi dimnike in spijo z živino … Pri Marku Cepenkovu obstaja zgodba o slavnem lovcu na vampirje iz Prilepa. Ime mu je bilo Kurta in je, kot pravi legenda, nastal iz povampirjenega očeta.

Dejan Dukovski je že na akademiji napisal prvo besedilo o Kurti.

V tem našem »iztirjenem« času pogosto slišimo, da se nekaj »povampirja«. Da ljudje ne spijo, da vladata strah in nemir. In kot običajno, za vsako bolezen obstaja zdravilo. Kurta!

Tako sva se dogovorila, da ponovno obudimo mitološkega junaka in mu prepustimo boj z vampirji, ki so okoli nas.