Prometej: ena lepa apokalipsa

Zadnji del z antičnimi temami navdahnjene trilogije, kjer je sodobni Prometej vržen med Mariborčane

Prometej: ena lepa apokalipsa je tretji del trilogije izpod peresa dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića. V tandemu z dolgoletnim sodelavcem, enim najinventivnejših slovenskih režiserjev Sebastijanom Horvatom in z njegovo avtorsko ekipo, ki jo sestavljajo še Drago Ivanuša, Igor Vasiljev, Belinda Radulović in Aleksander Čavlek, v novem ustvarjalnem ciklu raziskujejo specifično dramaturgijo potovanja, ki se ukvarja s prenosom filmskega jezika v gledališče in je navdahnjeno z antičnimi temami (Medeja, Ojdip in Prometej).

Antična trilogija se je začela z Medejo (My name is Medea, nastalo v produkciji Narodnega teatra Bitola), nadaljevala z uprizoritvijo Deževni dan v Gurlitschu (v produkciji PG Kranj in MG Ptuj) in se končuje z mariborsko uprizoritvijo Prometej: ena mala apokalipsa.

Zgodba Milana Ramšaka Markovića govori o Vidu, petintridesetletnem uličarju, ki se je (po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom) znašel v Mariboru. Vid je opazovalec, in čeprav ni nihilist, je osvobojen misli, da bo kdaj bolje. Ne uživa v splošnem razdejanju, ki ga vidi okoli sebe, a si pred njim tudi ne zatiska oči. Tako kot Prometej vidi stvari, ki se bodo zgodile, vendar mu za razliko od mitskega Titana ni treba ničesar dati ljudem – njegova žrtev ni razumljiva ne njemu ne bogovom. Vid v mestu srečuje naključne ljudi, sreča se z Natašo (s katero je včasih prijateljeval) in na ulici naleti na starejšega moškega, ki je prepričan, da je Vid njegov sin, ki je pred leti izginil. Vidov zadnji dan in zadnja noč se pred očmi gledalca odvijeta v nekem »gledališkem »roadmovie-ju« ali »človeškem pasijonu«, kjer Vid vstopa v dogodke, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu, porivu.

Avtor in dramaturg Milan Ramšak Marković pravi: »Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel. Vendarle pa se pojavi vprašanje, ali lahko osebo, ki jo ves čas spremljamo na odru, imenujemo ‘glavni lik’, saj je verjetno točnejša in vsekakor razburljivejša verjetnost, da se v prvi plan postavi kar mesto, po katerem Vid tava. V tej uprizoritvi ulice (nekega izmišljenega) Maribora niso pasivno ozadje, na katerem se odigrava drama našega glavnega junaka. Ulice so žive, fluidne, polne duhov – govorijo, opazujejo Vida prav toliko, kot Vid opazuje njih, in nosijo srečanja, njegova in tuja, ki so za vedno izgubljena v megli časa.«

Sebastijan Horvat pravi, da gre v antični trilogiji za mite, ki jih »nesramno« postavljajo v vsakdanje situacije – sodobne dane okoliščine, ki s svojo prekarnostjo, razredno stratifikacijo brutalno zastavljajo vprašanja o umazani svetosti sedanje razsežnosti konkretnega »prostora-časa«. Prometej je bil ekipi zanimiv kot mit o današnjem revolucionarju, ki potuje domov. »Vid se zlagoma izrisuje kot neke vrste križišče med Don Kihotom (junakom, ki vržen iz svojega časa, izgleda kot naivna, komična figura), Jezusom (nekdo, ki hoče z ljubeznijo spreminjati svet) in Molloyem, ki vztraja v tem gonu, da se ne ustavi.«

* Predstava vsebuje prizore golote.