Večni otrok

Nava Semel (1954–2017) je izjemno uspešna izraelska in tudi mednarodno uveljavljena pisateljica, dramatičarka, libretistka in prevajalka. Njeni romani so bili prevedeni v številne tuje jezike, pisateljica je bila tudi večkrat nagrajena. Med drugim je leta 1996 prejela nagrado izraelskega ministrskega predsednika za literaturo in leta 1994 francosko nagrado mediteranskih pisateljic. Leta 2007 je bila izbrana za žensko leta na področju literature v Tel Avivu. Njen najuspešnejši roman In podgana se je smejala je izšel leta 2001. Po njem je nastal operni libreto, ki so ga vrsto let uspešno igrali v gledališču Cameri v Tel Avivu, nato še v Torontu, trenutno pa po njem snemajo film.

Monodrama Večni otrok je nastala leta 1986. Gre za monolog ženske, ki, ne da bi to vedela, rodi otroka z Downovim sindromom. Njen zakon je srečen, njena štiriletna prvorojenka je zdrava, z rojstvom sina z Downovim sindromom pa se njihovo družinsko življenje postavi na glavo. Maya pripoveduje svojo zgodbo na predvečer dneva, ko mora njen sin Yotam prvič v šolo. To je trenutek, ko ga bo morala spustiti iz varnega zavetja družine v svet samostojnosti in tudi okrutnosti, ki se kaže v odnosu zdravih do mentalno prizadetih.

Zunanji svet je krut in neizprosen. Nekateri prijatelji za zmerom zapustijo družino, drugi se distancirajo, tretji se sprenevedajo, sosedje se odvračajo, prečkajo ulico, kadar ga zagledajo, redkokdo je pripravljen sprejeti in se soočiti z dejstvom, da je otrok sicer prizadet in navzven drugačen, a navznoter mil in topel ter povsem enak kot vsi zdravi ljudje. Tudi poimenovati se ga sramujejo, največkrat ga naslavljajo s »tisti otrok«. Celo oče in Mayin soprog David se egoistično zapira vase in čas večinoma posveča teku, s čimer premaguje svoje nelagodje. Ena redkih, ki je imela s svojim pravnukom iskren in razumevajoč odnos, je bila nedavno pokojna Mayina babica Erika. Zdaj, ko je napočil veliki dan odhoda v šolo, zdaj bi mati želela rešiti svojega šestletnega sina pred vsemi prihodnjimi zasramovanji, posmehovanji in krivicami, ki ga čakajo na poti v odraslost. A to je le njena želja, resničnost je drugačna.

Igra je doživela premiero leta 1987 v Mestnem gledališču v Haifi, kjer je bila na sporedu kar enajst let in doživela več kot tisoč ponovitev. Leta 1988 je bila nagrajena kot najboljša igra leta, leto pozneje pa tudi kot najboljša uprizoritev leta. Vrsto let je bila na repertoarjih različnih gledališč v tujini, pa tudi na številnih radijskih postajah. V Avstriji je bila celo proglašena za najboljšo radijsko igro leta. Uprizarjali so jo v Avstriji, Belgiji, Franciji, Romuniji, Italiji, ZDA, na Poljskem, Irskem, Češkem, Norveškem, Nizozemskem, v Izraelu pa so jo leta 2006 igrali celo v arabščini. Naša uprizoritev bo prva v Sloveniji in sploh prvi slovenski prevod kakšnega literarnega dela Nave Semel.

Igra: Manca Ogorevc

Režiser, scenograf, kostumograf: Yonatan Esterkin
Prevajalka: Alja Predan
Dramaturginja: Tina Kosi
Avtor glasbe: Anže Čater
Avtor videa in animacije: Rok Predin
Lektor: Jože Volk
Lektor za angleški jezik: Noah Charney
Oblikovalca svetlobe: Yonatan Esterkin, Uroš Gorjanc
Oblikovalec videoprojekcije: Uroš Gorjanc