Svatba in Posvetitev pomladi

Clugova interpretacija Posvetitve pomladi ostaja na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in prvotnemu libretu, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega, tj. poganskega časa v Rusiji. Legenda pripoveduje o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi to povečalo rodovitnost zemlje. V ikonografskem smislu se predstava navezuje na etnografske simbole starodavne ruske legende: ženske z dolgimi pletenimi kitami in z rdečimi ličnicami ter moški z bradami – dva spolna simbola moškega in ženske, izolirana v sodoben čas in prostor, v katerem se bo zgodila “posvetitev” pomladi prihajajočega leta.

V približno istem času, ko je luč sveta ugledal balet Posvetitev pomladi (leta 1913), je Stravinski pripravljal skice za še eno baletno stvaritev, ki jo je skladatelj posvetil baletnemu impresariju Sergeju Djagilevu in njegovi skupini Ruski balet. Toda glasbena podoba skladbe, ki jo je Stravinski pred praizvedbo v koreografiji Bronislave Nižinske poimenoval kot Les noces (Svatba) z opisnim podnaslovom “koreografirani prizori z glasbo in petjem”, je do trenutka praizvedbe 13. junija 1923 terjala večletno genezo. Po prvih skicah in izvlečku partiture, ki je bil dokončan oktobra 1917, se je Stravinski posvetil pisanju libreta, pri čemer je izhajal iz ljudskih svatovskih besedil, ki jih je zasledil v zbirki ljudskih pesmi Petra Kirejevskega iz leta 1911. Večina pesmi, ki jih je uporabil Stravinski, je iz južnega in zahodnega dela Rusije, pri čemer je ohranjena avtentičnost tradicionalnih lokalnih praks: vaški pevci ob praznikih namreč niso peli besedil na točno določene  melodije, ampak so kratke odlomke besedila in melodije sestavljali poljubno in naključno. Tako se tudi v Svatbi odlomki svatbenih pesmi, vzkliki, dovtipi in zbadljivke naključno povezujejo med seboj, s čimer libreto spominja na ljudski jezik, v katerem se razkrivajo globinske in arhaične plasti ruske folklore.

Po dolgotrajnem procesu izčiščevanja orkestracije se je Stravinski naposled odločil za štiri pevske soliste, mešani zbor in dve skupini tolkal (bodisi z nedoločljivo ali določljivo tonsko višino) in štirimi klavirji, ki jih v sodobnih izvedbah nadomesti orkester. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu sicer opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna, ki jo zaokrožujejo štirje prizori – Kite (las), Na ženinovi domačiji, Nevestino slovo in Poročno slavje. Kot zgovorno namiguje naslov, gre za poročni ritual oziroma svatbo, o kateri sta se v skladu s tradicijo vnaprej dogovarjali družini ženina in neveste. Ruralna zamejenost vaške skupnosti je v glasbi Stravinskega ponazorjena z ritmično strogostjo in asketsko togostjo, katerima se upirajo negotova čustva mladega para v času pred samo svatbo. Skozi ples se nanizajo različni “stadiji” rituala, med katerim se ženin in nevesta pred občestvom svojih družin sprva počutita kot žrtvi (kar je nenazadnje tudi zanimiva podobnost z vsebino Posvetitve pomladi), toda z naraščajočo intenziteto se začenja sproščati strast, z njo pa začenja izginjati bariera med moškim in žensko. Ko so vsi strahovi pregnani, mladoporočenca odideta novemu življenju naproti.