Drama

Janez Pipan, gledališki režiser, profesor za teorijo gledališke igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame (1994–2008), se je v svoji štiridesetletni karieri podpisal pod več kot petdeset uprizoritev, med katerimi so se mnoge zapisale v zgodovino slovenskega gledališča. Je prejemnik štirih Borštnikovih nagrad – prvo, za najboljšo uprizoritev v celoti, je prejel že pri triindvajsetih za diplomsko predstavo Mrožkovega Tanga, druge tri Borštnikove nagrade pa za režijo Jančarjevega Klementovega padca, Smoletovega Krsta pri Savici in Barkerjeve Uršule. Leta 1993 je prejel nagrado Prešernovega sklada za režijo Marinkovićeve Glorije, Mariveauxovega Zmagoslavja ljubezni, Goethejeve Stelle in Lenzovega Domačega učitelja. Režiral je v domala vseh slovenskih gledališčih – največ v SMG, SNG Drama Ljubljana, SLG Celje in MGL. Med letoma 2004 in 2008 je bil tudi predsednik Nacionalnega sveta za kulturo.

Velika mednarodna koprodukcija z dunajskim Burgteatrom, s srbskim Jugoslovenskim dramskim pozorištem in s Cankarjevim domom Ljubljana To noč sem jo videl je Pipanova prva režija v Drami SNG Maribor. Z Dragom Jančarjem se je prvič “odrsko” srečal že leta 1988, ko je v produkciji MGL nastala uprizoritev Klementov padec, leta 2005 pa sta z Jančarjem spisala dramatizacijo po romanu Katarina, pav in jezuit, ki je bila v Pipanovi režiji uprizorjena v ljubljanski Drami.

Drago Jančar je v intervjuju z Andrejem Jakličem, vodjo gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu, na vprašanje “Kaj je tisto, kar vas je ob prebiranju dramatizacije prepričalo, da dramatizacija zasluži uprizoritev?” odgovoril: “Prepričal me je Janez Pipan, še preden je napisal dramatizacijo. On je videl to možnost, ker je gledališki videc. /…/ Z Janezom sva skupaj delala na dramatizaciji mojega romana Katarina, pav in jezuit, kjer se je spet pokazalo, kako je sposoben videti neko velikansko, pravzaprav izrazito romaneskno dogajanje (roman ima več kot 400 strani!) kot gradivo za odrsko – po eni strani nujno zožitev, po drugi pa razširitev v drugo dimenzijo, v magijo odra. Ko je torej kmalu po izidu romana (op. To noč sem jo videl) rekel, da ga vidi kot scensko stvaritev, sem mu verjel. Ko se je končno pojavila možnost za uprizoritev, je napisal adaptacijo, ki me je povsem prepričala. Z raznovrstnimi odrskimi prepleti je ohranil neko baladno razpoloženje iz romana, tako je dramatizacijo tudi podnaslovil: scenska balada.”